Na petkovem spletnem dogodku so razpravljalci razmišljali o pomenu potovanja in turizma z vidika dostopnosti. Izhodišče razprave so bila preprosta, a globoka vprašanja: »Kaj je potovanje?«, »Kaj pomeni dober oddih?«, »Zakaj sploh potujemo?«. Pokazalo se je, da ima vsak posameznik svoj pogled – potovanje je lahko le premik med kraji v Sloveniji ali pa avantura na drugem koncu sveta. Podobno velja za doživljanje dopusta: od umirjenega oddiha doma do raziskovanja tujih krajev.

Posebna pozornost je bila namenjena dostopnemu turizmu, ki vključuje tako fizično kot tudi digitalno dostopnost. Razpravljalci so opozorili, da morajo biti turistične storitve, nastanitve in prevozna sredstva prilagojeni vsem – tudi gibalno oviranim, starejšim in drugim skupinam z različnimi potrebami. Hkrati pa se vse pogosteje srečujemo tudi z digitalnimi ovirami, ki mnogim preprečujejo enakovreden dostop do informacij, rezervacij in storitev.

Digitalno dostopen turizem pomeni, da so spletne strani, mobilne aplikacije in digitalne vsebine razumljive, prilagodljive (npr. za bralnike zaslona), jezikovno ustrezne in enostavne za uporabo za vse – tudi za tiste z različnimi oblikami oviranosti ali manj digitalne pismenosti. V času, ko je potovanje pogosto »digitalno že pred fizičnim«, ta komponenta postaja vse pomembnejša.

Poleg teh tem so se udeleženci dotaknili tudi čustvenih vidikov potovanj – zakaj sploh potujemo? Zaradi doživetij, novih spoznanj, občutka svobode, dokaza, da zmoremo, in oddiha od vsakdana. Odprta so bila tudi vprašanja: kako se počutijo spremljevalci, ki so pogosto ključna podpora na potovanjih, ter kaj nam je na poti v največjo pomoč?

Dogodek je spodbudil pomemben razmislek o tem, da turizem ne sme biti dostopen le redkim. Za resnično vključujoč turizem je ključno, da poleg fizične dostopnosti vedno bolj razumemo in uresničujemo tudi digitalno dostopnost, saj je ta pogosto prvi stik posameznika z izkušnjo potovanja.

Spletni dogodek je na voljo na spodnji povezavi.

Vabimo vas, da se nam 20. junija 2025 ob 10. uri pridružite na predpoletni Petkovi zoom kavici, v kateri bomo z različnimi sogovorniki raziskovali dostopnost turizma za slepe in slabovidne in izmenjali dragocene izkušnje, ki so nam na počitnicah in potovanjih vsem lahko v pomoč.

»Kaj je potovanje?« je preprosto vprašanje na katerega bi verjetno vsak odgovoril po svoje. Za nekoga je to pot iz enega konca Slovenije na drugega, za nekoga drugega pa pot iz enega konca sveta na drugega in vprašanje je, kaj je pravzaprav bolj zahtevno . Za nekoga je to nepotreben napor, za drugega čisti užitek.

Enako bi se zgodilo z vprašanjem: »Kaj je res dober dopust, oddih?«. Nekaj dni doma, z odklopom od vseh običajnih obveznosti, teden dni v hotelu ali apartmaju, kampiranje ali potovanje po tujih krajih?

»Potujemo zato, da bi spoznali nove kraje in ljudi, doživeli nekaj novega, začutili svobodo, dokazali sebi in drugim, da zmoremo, si odpočili od vsakdana…?

»Kako se počutijo spremljevalci, ki nas morda spremljajo na počitnicah ali potovanjih?« in seveda: »Kaj nam je na počitnicah in potovanjih najbolj v pomoč?«.

Petkove zoom kavice so namenjene temu, da v pogovoru z gosti lahko sodelujete tudi udeleženci. Zato bomo zelo veseli vseh vaših misli, mnenj, izkušenj, vprašanj…

Vabimo vas, da se nam pridružite in s svojo prisotnostjo prispevate k še bolj zanimivemu pogovoru, v petek 20. 6. 2025, ob 10. uri na tej povezavi:

Petkova zoom kavica

Oznaka srečanja/Meeting ID: 926 0880 6870
Geslo/Passcode: 3HhRya

Sicer pa smo kot vedno veseli vaših predlogov za Petkovo Zoom kavico. Še naprej jih bomo sprejemali na elektronskem naslovu: brigita.kosi@zveza-slepih.si .

Za vse, ki bi utegnili imeti kakršno koli težavo s prijavo, ostaja na voljo pomoč po telefonu na številki: 01 47 00 250 (Rok) in sicer uro pred začetkom oddajanja.

Vse prejšnje »kavice« si lahko ogledate s klikom na Arhiv PZK.

Spoštovani starši in dragi otroci!

Počitnice so pred nami in z njimi naš tabor za slepe in slabovidne otroke in njihove sorojence: Bomo zmogli? – Bomo ja!. Tabor bo potekal od nedelje, 29.6., do petka, 4.7.2025 v čudoviti naravi, ki obdaja Okroglo pri Naklem. Tema letošnjega tabora bo spoznavanje poklicev. Na taboru bodo otroci imeli veliko priložnosti za:

• Samostojnost; želimo si, da bi si vsak otrok izbral vsaj eno stvar, ki bi se je na taboru rad naučil. Učenju teh stvari bomo na taboru namenili poseben čas in pozornost. Samostojnost otrok bomo spodbujali tudi sicer skozi vse aktivnosti tabora.
• Sprejemanje samega sebe; otroci lahko v družbi vrstnikov s podobnimi izkušnjami lažje pogledajo nase s sočutjem in prijaznostjo. Hkrati pa jih izkušnje drugih lahko opogumijo, spodbudijo k čemu kar si morda želijo, pa še ne verjamejo, da zmorejo.
• Krepitev starih prijateljstev in spletanje novih; za otroke je izjemno pomembno, da imajo vsaj enega prijatelja z izkušnjo slepote in slabovidnosti. Tako je mnogo lažje prebroditi najbolj viharna leta življenja.
• Nove izkušnje in doživetja; ki ostanejo v srcu še dolgo po tem, ko sončni poletni žarki zgubijo svojo moč.

Več informacij najdete v priponkah (vabilo in program), kjer se nahaja tudi prijavnica. Prijave sprejemamo do prihodnjega petka, 20.6.2025 na elektronski naslov: brigita.kosi@zveza-slepih.si oziroma na telefonsko številko 01 4700 259, kjer boste dobili več informacij o taboru.

Veselimo se novih dogodivščin!

BOMO_ZMOGLI_2025_VABILO
BOMO_ZMOGLI_2025_PROGRAM
BOMO_ZMOGLI_2025_PRIJAVNICA

Danes, 13. junija, obeležujemo Mednarodni dan ozaveščanja o albinizmu – dan, posvečen razumevanju, sprejemanju in podpori ljudi z albinizmom ter hkrati jasen poziv k ureditvi ali zaščiti pravic ter dostojanstva ljudi z albinizmom, ki so skoraj brez izjeme soočeni z izzivi slepote in slabovidnosti.

Letošnja mednarodna tema se glasi: »Zahtevamo svoje pravice: zaščitite našo kožo, ohranite naša življenja«

Tema poudarja nujnost ozaveščanja, preventive in dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva za ljudi z albinizmom. Posebej izpostavlja življenjsko nevarnost, ki jo predstavlja kožni rak, ter pomen zaščite kože, zgodnjega odkrivanja sprememb in pravočasnega zdravljenja.

Tema je poziv oblastem, naj:

• priznajo, da so smrti zaradi kožnega raka pri osebah z albinizmom predvidljive in preprečljive – in da njihovo nepreprečevanje pomeni kršitev pravice do zdravja in pravice do življenja;
• omogočijo sistematično preventivo, presejalne preglede in brezplačno zaščitno kremo za ljudi z albinizmom;
• vključijo zaščitno kremo pred UV-žarki na seznam bistvenih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in v nacionalne sezname osnovnih zdravil.

V Sloveniji ljudje z albinizmom še vedno prepogosto ostajajo spregledane. Pomanjkanje pigmenta namreč ni le estetska značilnost – pomeni tudi povečano tveganje za razvoj kožnega raka ter številne druge izzive, kot so izrazita občutljivost na svetlobo, nistagmus in slabovidnost. Zato je nujno, da sistemsko zagotovimo dostopno zdravstveno oskrbo, zgodnjo strokovno obravnavo in prilagojeno izobraževanje.

Pomembno je opozoriti tudi na redkejše, a resne genetske sindrome, povezane z albinizmom, kot sta:

• Hermanski–Pudlakov sindrom, ki poleg albinizma povzroča motnje strjevanja krvi in lahko vodi v pljučne zaplete,
• Chediak–Higashijev sindrom, ki vpliva na delovanje imunskega sistema in povzroča povečano dovzetnost za okužbe.

Zgodnje prepoznavanje teh oblik je ključno za preživetje in kakovost življenja, zato morajo biti zdravstveni delavci ustrezno usposobljeni za prepoznavanje značilnih znakov in pravočasno ukrepanje.

Ob Mednarodnem dnevu albinizma si želimo, da bi tudi v Sloveniji namenili več pozornosti tej temi ter zagotovili ustrezno zdravstveno in drugo podporo ljudem z albinizmom in z njim povezanimi sindromi.

Želite o albinizmu izvedeti več? Odprite besedilo na spodnji povezavi.

Kaj_je_albinizem

V Knjižnici slepih in slabovidnih je nedavno potekal bogat in dobro obiskan dogodek, katerega osrednji del je bilo tekmovanje v branju in pisanju brajice – priljubljena in pomembna prireditev, ki vsako leto združi znanje, spretnost in pripadnost skupnosti slepih in slabovidnih.

Letos je bil odziv na dogodek še posebej spodbuden – število udeležencev se je skoraj podvojilo v primerjavi z lanskim letom, kar priča o tem, da zanimanje za brajico ostaja živo in pomembno. Strokovna komisija je po skoraj triurnem bralno-pisalnem maratonu razglasila zmagovalce. Po posameznih kategorijah so bili najboljši:

Zdenka Grušovnik
Silvija Pregl
Tanja Jesih Bačnik, ki je slavila v številčno najmočnejši 1. kategoriji, kjer je odločala ena sama točka.

Vzdušje je bilo napeto, a spodbudno – tekmovalci so pokazali izjemno natančnost, hitrost in zbranost, posebej navdušujoče pa je bilo spremljati njihovo tipkanje na brajev stroj. Delček nastopa Tanje Jesih Bačnik si je mogoče ogledati tudi v priloženem videoposnetku.

Spremljevalni program: Literarni pogovor in digitalna dostopnost

Dogajanje se je začelo z dopoldanskim literarnim pogovorom s pisateljem Igorjem Karlovškom, ki je s svojo pripovedno neposrednostjo odprl pogovor o literaturi, identiteti in notranjih svetovih. Kulturni uvod je dogodku dal razmislek in globino, ki sta lepo dopolnila kasnejšo tekmovalno energijo.

Kot pomemben del dogajanja je potekalo tudi testiranje spletne platforme DATIS, ki jo razvijajo kot podporno orodje za večjo digitalno dostopnost v turizmu in drugje. Slepi udeleženci so testirali delovanje platforme z bralniki zaslona, opozorili na dobre prakse in izpostavili še vedno prisotne digitalne ovire. Namen projekta je izboljšati uporabniško izkušnjo oseb z različnimi oviranostmi pri dostopu do spletnih vsebin – ne le v turizmu, temveč širše.

Čeprav tema turizma ni bila osrednja, je bila razprava o dostopnosti – fizični in digitalni – pomembna dopolnitev celotnemu dogodku, saj odpira prostor za razmislek o tem, kako omogočiti enakovredno udeležbo v vseh življenjskih vidikih.

Zaključek

Dogodek je ponovno pokazal, da brajica ni le sistem pisave, temveč kulturna in identitetna vez med uporabniki. V kombinaciji z odprtostjo do tehnologije in digitalnih rešitev pa dokazuje tudi, da se skupnost slepih in slabovidnih aktivno vključuje v razvoj sodobnih orodij in družbenih praks. Takšni dogodki so dragoceni ne le zaradi tekmovanja, ampak predvsem zaradi medsebojnega učenja, izmenjave izkušenj in skupne vizije dostopnejše prihodnosti.

Neznani slikar sredine 17. stoletja, Janez Herbard grof Lamberg
leto nastanka: 1648
tehnika: olje, platno
mere: 209 x 117,5 cm

Reprezentativni portret Janeza Herbarda grofa Lamberga je naslikan v naravni velikosti. Slika spada med redke ohranjene celopostavne portrete iz sredine 17. stoletja na Slovenskem.

Grof je oblečen v dokolenske živo rdeče, z vezenino obrobljene hlače in rumen suknjič s čipkastim ovratnikom in vzorčastimi rokavi z razporki. Čez desno ramo mu proti levemu boku visi prosojen čipkast okrasni pas. Na njem ima na hrbtni strani približno v višini kolen poševno pripet meč, tako da na njegovi levi strani opazimo samo ročaj, na desni pa konico meča. Obute ima rjave jahalne škornje s širokimi zavihki, ki so na vrhnjem delu podloženi z belo čipkasto obrobo. Škornji so opremljeni s kovinskimi ostrogami, namenjenimi spodbadanju konja. V ozadju levo stoji z do tal segajočim rjavim pregrinjalom prekrita mizica, na katero je grof odložil temen klobuk z rdečo pentljo.

Plemič je upodobljen v tričetrtinskem zasuku. K nam se obrača s svojim desnim bokom, levo nogo ima postavljeno nekoliko naprej. Desnico ima uprto v bok, levica mu počiva na glavi belo-rjavega psa, ki sedi za njim. Štirinožec ima široko rdečo ovratnico, na kateri sta zapisani inicialki G in H. Inicialke na pasjih ovratnicah so navadno označevale njihove lastnike.

Ozadje na levi strani zapira rjav zastor, na desni strani pa je na enobarvni temni podlagi narisan grb družine Lamberg. Nad njim je daljši niz inicialk, ki verjetno predstavljajo njegovo ime in imena njegovih posesti. Spodaj sta latinski napis, ki pomeni »pri svojih 27. letih«, in letnica 1648, leto nastanka slike. Janez Herbert grof Lamberg je bil torej v času upodobitve star 27 let.

Dobro stoletje po nastanku je bila slika del portretne galerije družine Lamberg na današnjem Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, še pred letom 1947 pa je portret postal del zbirke Narodne galerije.

Sliko si lahko ogledate v Narodni galeriji, vstop je za slepe in slabovidne brezplačen. Organiziramo tudi brezplačni vodeni ogled, ki ga lahko naročite na telefonski številki 01 24 15 415 ali na elektronskem naslovu dejavnosti@ng-slo.si.

Besedilo: Nataša Braunsberger, Narodna galerija

V sredo, 4. junija 2025, smo v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, v sklopu Tedna slepih in slabovidnih, gostili delovno srečanje s koordinatorji invalidskega varstva. Namen srečanja je bil poglobiti razumevanje izzivov, s katerimi se soočajo slepe in slabovidne osebe, ter okrepiti sodelovanje med različnimi deležniki, ki delujejo na področju invalidskega varstva.

Srečanje je potekalo v sproščenem in hkrati dinamičnem vzdušju, udeleženci pa so imeli priložnost neposredno izkusiti, s kakšnimi vsakodnevnimi ovirami se srečujejo slepi in slabovidni. Preizkusili so se v vlogi spremljevalca ter v vlogi slepe osebe, sodelovali v praktičnih nalogah, spoznali brajevo pisavo ter različne tehnične pripomočke, ki slepim in slabovidnim omogočajo večjo samostojnost.

Posebna pozornost je bila namenjena tudi področju osebne asistence, pri čemer smo skupaj razmišljali o pomenu kakovostnega in strokovno podprtega usposabljanja osebnih asistentov. Izpostavili smo pomen razumevanja posebnih potreb posameznikov in razvijanja ustreznih kompetenc, ki lahko prispevajo k bolj učinkoviti in človeški podpori v vsakdanjem življenju.

V tem kontekstu je bilo govora tudi o dostopnem turizmu, ki postaja vse pomembnejše področje vključevanja oseb z različnimi oblikami oviranosti. Spregovorili smo o tem, kako lahko prav osebni asistenti in spremljevalci igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju dostopnih, varnih in prijetnih turističnih izkušenj za slepe in slabovidne osebe. Udeleženci so poudarili, da je nujno potrebno razvijati občutljivost in znanje tudi na tem področju – tako med izvajalci storitev kot med tistimi, ki nudijo neposredno podporo uporabnikom.

Srečanje smo zaključili z mislijo, da so tovrstni dogodki izjemno dragoceni za krepitev povezovanja, izmenjavo izkušenj in širjenje znanja, ki lahko pomembno prispeva k bolj vključujoči družbi. Vsem sodelujočim se iskreno zahvaljujemo za udeležbo, angažiranost, prijaznost in odlično sodelovanje – veselimo se prihodnjih srečanj!

Vabljeni k spremljanju prenosa Svete maše z Okroglega pri Naklem, ki se bo začela danes ob 19h. Sveto mašo v spomin dobrotniku slepih in slabovidnih msgn. Tomu Zupanu bo daroval Miro Šlibar, s petjem in sodelovanjem pa jo bodo popestrili naši člani.

Spoštovani,

tudi letos obeležujemo Teden slepih in slabovidnih, ki tradicionalno poteka v prvem tednu junija in nas spodbuja, da se kot družba ustavimo, premislimo in spregovorimo o položaju slepih in slabovidnih oziroma ljudi z okvaro vida na splošno – ne le z vidika težav, temveč predvsem z vidika možnosti, priložnosti in potenciala, ki ga kot skupnost predstavljamo. Letošnji Teden smo odprli 29. maja 2025 s pomembnim dogodkom, strokovnim posvetom za delodajalce z naslovom »SE VIDIMO NA DELU«, kar ni le prijazna besedna igra, ampak izraz naše skupne vizije – vizije vključujoče družbe, v kateri tudi slepi in slabovidni dobimo priložnost, da dokažemo svoje znanje, voljo, strokovnost in talent.

Dogodek je združil številne deležnike: strokovnjake, institucije, delodajalce, podporne službe in same slepe in slabovidne. Slišali smo denimo, kako lahko sodobna tehnologija, osebna asistenca, dostopnost in odprtost ustvarjajo okolje, kjer slepota ali slabovidnost nista ovira. Predstavili so se posamezniki, kot je Matej Auguštin, ki je ob podpori mentorice uspešno zaključil usposabljanje na delovnem mestu, in Marko Mikulin, ki kot terapevt gradi odnose z ljudmi na temelju empatije, ne glede na to, kako vidi svet. Ugotovili smo, da primeri dobrih praks obstajajo – vendar še vedno niso pravilo.

Ob tem pa je jasno, da zaposlovanje ne more obstajati ločeno od izobraževanja in usposabljanja. Kot je poudarila tudi častna gostja dogodka, britanska veleposlanica gospa Victoria Harrison, priložnost za delo se začne s priložnostjo za znanje in kompetence. Vsaka pot do zaposlitve se začne z dostopom do kakovostnega, ustreznega in prilagojenega izobraževanja ter usposabljanja. Če otrok z okvaro vida že v izobraževalnem sistemu nima enakih možnosti za razvoj, pridobivanje znanja in krepitev samozavesti, potem niti najnaprednejši programi zaposlitvene rehabilitacije ne morejo popraviti tistega, kar je bilo zamujeno v otroštvu. Zato moramo ob razpravah o zaposlovanju vedno znova in znova spregovoriti tudi o stanju v sistemu izobraževanja.

Na tem področju pa se že dalj časa soočamo z resnimi izzivi. V zadnjem obdobju nas posebej skrbi nedvoumen rezultat pretekle odločitve, da se v isti vzgojno-izobraževalni zavod – Center IRIS – umešča tako slepe in slabovidne otroke kot tudi otroke avtističnega spektra. Brez vsakega dvoma jasno povemo: popolnoma podpiramo strokovni razvoj in izboljševanje pogojev za otroke z avtizmom. Vendar se je skozi zadnjih 15 let pokazalo, da združevanje dveh tako specifičnih skupin otrok v eno ustanovo brez jasne dolgoročne strategije, ustreznih prostorskih in kadrovskih pogojev ter ločenega strokovnega razvoja ni prava pot.
Slepota in slabovidnost predstavljata senzorično motnjo, ki zahteva popolnoma drugačen pedagoški pristop, pripomočke, didaktične metode in okolje kot avtistične motnje. Čeprav po naših informacijah pouk poteka v ločenih oddelkih in si vodstvo Centra IRIS zelo prizadeva za to, da bi bili pogoji za vzgojno izobraževalni proces čim boljši, se ob takšni združitvi v isti ustanovi upravičeno postavlja vprašanje njene smiselnosti.

Opazne so posledice: pomanjkanje tiflopedagogov na terenu, odhodi strokovnih delavcev iz Centra IRIS, izguba motivacije, razdrobljenost vodenja, pa tudi nezaupanje staršev in občutek, da se posebne potrebe slepih in slabovidnih otrok postavljajo v ozadje. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da v Sloveniji nimamo stalnega študijskega programa za tiflopedagogiko – izobrazilo se je le nekaj posameznikov v okviru enkratnega razpisa na Pedagoški fakulteti. Gre za nevaren trend, ki kaže na postopno regresijo na področju vzgoje in izobraževanja slepote in slabovidnosti.

Žal se takšna regresija ne dogaja le na področju izobraževanja. Tudi na drugih področjih smo primorani neprestano voditi proaktivno delovanje – tako znotraj sistema invalidskega varstva kot tudi v dialogu z odločevalci, saj so potrebe slepih in slabovidnih vedno znova nerazumljene, podcenjene in sistemsko spregledane.

To se kaže, denimo, na področju osebne asistence in dolgotrajne oskrbe, kjer se kljub razlaganju in argumentiranju soočamo z neustreznimi ocenjevalnimi orodji za prepoznavanje potreb slepih in slabovidnih, posledično pa z zapleti pri priznavanju pravic. Podobno velja za pravico do pripomočkov, kjer številni bistveni pripomočki še niso dostopni v okviru javnega sistema. Slabovidni denimo še vedno niso upravičeni do namizne elektronske lupe, čeprav gre za osnovno pripomoček pri samostojnem življenju.
Slepi, ki so bili nekoč upravičeni do spremljevalca v zdravilišču, so denimo to pravico izgubili, kar je še en primer koraka nazaj.
Vse upe polagamo v to, da bodo pristojni deležniki ti napaki v kratkem popravili.

Morda še vedno obstaja tudi grožnja, da se brez premisleka prenese Dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) za slepe in slabovidne v sistem dolgotrajne oskrbe, zaradi česar bi številni slepi in slabovidni lahko izgubili pravico do DPP. Prav tako predlagatelji niso predvideli posledic takšne spremembe na ostale pravice, ki so vezane na DPP.

Če vse to seštejemo, potem ne moremo več govoriti o vključevanju. Lahko govorimo le o tem, da se slepota in slabovidnost potiskata na rob, da se problematika obravnava parcialno, stihijsko in brez dolgoročnega načrta.
Zato ob tem Tednu slepih in slabovidnih jasno in odločno pozivamo: čas je za resen, strateški in odgovoren pristop. Začnimo s tem, da ponovno pričnemo krepiti tiflopedagoško in drugo stroko, ki sodeluje z reprezentativno invalidsko organizacijo. Okrepimo podporo samostojnim specializiranim izobraževalnim ustanovam za slepe in slabovidne. Poskrbimo za umestitev nujnih medicinsko – tehničnih pripomočkov v sistemsko financiranje, za ohranitev DPP in za stabilno mrežo osebne asistence in dolgotrajne oskrbe, predvsem z izvedbenimi predpisi, ki omogočajo realno ocenjevanje potreb slepih in slabovidnih. In predvsem – da gradimo mostove med izobraževanjem in zaposlovanjem, saj brez prvega drugega ne bo.

Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije si bomo še naprej prizadevali za enakost, dostojanstvo in priložnosti za vse. Verjamemo, da slepi in slabovidni ne predstavljajo breme, temveč neizkoriščen človeški potencial. Verjamemo, da družba, ki vidi v različnosti vrednost, postaja močnejša. In verjamemo, da skupaj lahko ustvarimo svet, v katerem »SE VIDIMO NA DELU«.

Za nami je uspešno izveden dogodek “Se vidimo na delu”, posvečen vključevanju slepih in slabovidnih v delovna okolja. Potekal je v okviru Evropskega meseca raznolikosti, ki spodbuja enake možnosti in vključevanje v vseh sferah zaposlovanja. V sproščenem in spodbudnem vzdušju smo se skupaj s predstavniki podjetij, organizacij in strokovne javnosti posvetili izzivom in priložnostim, ki jih prinaša zaposlovanje oseb z okvaro vida.
Dogodek je prinesel številne navdihujoče zgodbe, izkušnje iz prakse ter konkretne primere uspešnega vključevanja slepih in slabovidnih na različnih delovnih mestih. Spoznali smo tudi tehnične pripomočke in prilagoditve, ki omogočajo samostojno in učinkovito delo – tudi na zahtevnejših področjih. Predstavili smo izsledke ankete med slovenskimi delodajalci, ki osvetljujejo, kje se še vedno pojavljajo največje ovire, in hkrati razkrivajo, kje se odpirajo nove možnosti za spremembe. Predstavili smo tudi pobude in promocijska gradiva, ki jih v okviru zagovorniške skupine pri Zvezi pripravljamo za ozaveščanje in podporo delodajalcem.
Razprava se je dotaknila širšega pomena dostopnosti – ne le kot tehnične zahteve, temveč kot družbenega mostu med različnimi področji življenja. Ne gre le za vprašanje, kdo kam “spada”, temveč za skupno ustvarjanje okolja, v katerem ima vsak možnost sodelovati – v službi, na počitnicah ali kjerkoli v javnem prostoru. Poseben poudarek je bil namenjen tudi razmisleku o tem, kako lahko razvoj digitalno dostopnega turizma vpliva na večje zaposlitvene možnosti oseb z invalidnostjo. Ne le kot del turistične industrije, temveč kot širši kazalnik družbene vključenosti in zrelosti.
Dogodek je odprl tudi ključna vprašanja: Kako so povezani dostopna plaža, prilagojeno delovno mesto in razumevanje invalidnosti kot družbenega konstrukta? Ali lahko izboljšave na področju dostopnosti v turizmu, ki jih zasleduje inter-regionalni projekt DATIS, katerega partner smo tudi Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije) sprožijo širše premike tudi na trgu dela? Zakaj dostopnost ne sme biti obravnavana kot ločen sektor, temveč kot temeljni del razvoja celotne družbe? In nenazadnje – kakšna je vloga oseb z invalidnostjo kot aktivnih soustvarjalcev politik, okolja in storitev?
Verjamemo, da pozitivni zgledi premikajo meje in odpirajo vrata. Naj bo ta dogodek spodbuda vsem, ki si želimo pravičnejšega, bolj dostopnega in vključujočega trga dela. Iskrena hvala vsem udeležencem, govorcem in podpornikom – se vidimo še kdaj. Se vidimo na delu!