Spoštovani,

tudi letos obeležujemo Teden slepih in slabovidnih, ki tradicionalno poteka v prvem tednu junija in nas spodbuja, da se kot družba ustavimo, premislimo in spregovorimo o položaju slepih in slabovidnih oziroma ljudi z okvaro vida na splošno – ne le z vidika težav, temveč predvsem z vidika možnosti, priložnosti in potenciala, ki ga kot skupnost predstavljamo. Letošnji Teden smo odprli 29. maja 2025 s pomembnim dogodkom, strokovnim posvetom za delodajalce z naslovom »SE VIDIMO NA DELU«, kar ni le prijazna besedna igra, ampak izraz naše skupne vizije – vizije vključujoče družbe, v kateri tudi slepi in slabovidni dobimo priložnost, da dokažemo svoje znanje, voljo, strokovnost in talent.

Dogodek je združil številne deležnike: strokovnjake, institucije, delodajalce, podporne službe in same slepe in slabovidne. Slišali smo denimo, kako lahko sodobna tehnologija, osebna asistenca, dostopnost in odprtost ustvarjajo okolje, kjer slepota ali slabovidnost nista ovira. Predstavili so se posamezniki, kot je Matej Auguštin, ki je ob podpori mentorice uspešno zaključil usposabljanje na delovnem mestu, in Marko Mikulin, ki kot terapevt gradi odnose z ljudmi na temelju empatije, ne glede na to, kako vidi svet. Ugotovili smo, da primeri dobrih praks obstajajo – vendar še vedno niso pravilo.

Ob tem pa je jasno, da zaposlovanje ne more obstajati ločeno od izobraževanja in usposabljanja. Kot je poudarila tudi častna gostja dogodka, britanska veleposlanica gospa Victoria Harrison, priložnost za delo se začne s priložnostjo za znanje in kompetence. Vsaka pot do zaposlitve se začne z dostopom do kakovostnega, ustreznega in prilagojenega izobraževanja ter usposabljanja. Če otrok z okvaro vida že v izobraževalnem sistemu nima enakih možnosti za razvoj, pridobivanje znanja in krepitev samozavesti, potem niti najnaprednejši programi zaposlitvene rehabilitacije ne morejo popraviti tistega, kar je bilo zamujeno v otroštvu. Zato moramo ob razpravah o zaposlovanju vedno znova in znova spregovoriti tudi o stanju v sistemu izobraževanja.

Na tem področju pa se že dalj časa soočamo z resnimi izzivi. V zadnjem obdobju nas posebej skrbi nedvoumen rezultat pretekle odločitve, da se v isti vzgojno-izobraževalni zavod – Center IRIS – umešča tako slepe in slabovidne otroke kot tudi otroke avtističnega spektra. Brez vsakega dvoma jasno povemo: popolnoma podpiramo strokovni razvoj in izboljševanje pogojev za otroke z avtizmom. Vendar se je skozi zadnjih 15 let pokazalo, da združevanje dveh tako specifičnih skupin otrok v eno ustanovo brez jasne dolgoročne strategije, ustreznih prostorskih in kadrovskih pogojev ter ločenega strokovnega razvoja ni prava pot.
Slepota in slabovidnost predstavljata senzorično motnjo, ki zahteva popolnoma drugačen pedagoški pristop, pripomočke, didaktične metode in okolje kot avtistične motnje. Čeprav po naših informacijah pouk poteka v ločenih oddelkih in si vodstvo Centra IRIS zelo prizadeva za to, da bi bili pogoji za vzgojno izobraževalni proces čim boljši, se ob takšni združitvi v isti ustanovi upravičeno postavlja vprašanje njene smiselnosti.

Opazne so posledice: pomanjkanje tiflopedagogov na terenu, odhodi strokovnih delavcev iz Centra IRIS, izguba motivacije, razdrobljenost vodenja, pa tudi nezaupanje staršev in občutek, da se posebne potrebe slepih in slabovidnih otrok postavljajo v ozadje. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da v Sloveniji nimamo stalnega študijskega programa za tiflopedagogiko – izobrazilo se je le nekaj posameznikov v okviru enkratnega razpisa na Pedagoški fakulteti. Gre za nevaren trend, ki kaže na postopno regresijo na področju vzgoje in izobraževanja slepote in slabovidnosti.

Žal se takšna regresija ne dogaja le na področju izobraževanja. Tudi na drugih področjih smo primorani neprestano voditi proaktivno delovanje – tako znotraj sistema invalidskega varstva kot tudi v dialogu z odločevalci, saj so potrebe slepih in slabovidnih vedno znova nerazumljene, podcenjene in sistemsko spregledane.

To se kaže, denimo, na področju osebne asistence in dolgotrajne oskrbe, kjer se kljub razlaganju in argumentiranju soočamo z neustreznimi ocenjevalnimi orodji za prepoznavanje potreb slepih in slabovidnih, posledično pa z zapleti pri priznavanju pravic. Podobno velja za pravico do pripomočkov, kjer številni bistveni pripomočki še niso dostopni v okviru javnega sistema. Slabovidni denimo še vedno niso upravičeni do namizne elektronske lupe, čeprav gre za osnovno pripomoček pri samostojnem življenju.
Slepi, ki so bili nekoč upravičeni do spremljevalca v zdravilišču, so denimo to pravico izgubili, kar je še en primer koraka nazaj.
Vse upe polagamo v to, da bodo pristojni deležniki ti napaki v kratkem popravili.

Morda še vedno obstaja tudi grožnja, da se brez premisleka prenese Dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) za slepe in slabovidne v sistem dolgotrajne oskrbe, zaradi česar bi številni slepi in slabovidni lahko izgubili pravico do DPP. Prav tako predlagatelji niso predvideli posledic takšne spremembe na ostale pravice, ki so vezane na DPP.

Če vse to seštejemo, potem ne moremo več govoriti o vključevanju. Lahko govorimo le o tem, da se slepota in slabovidnost potiskata na rob, da se problematika obravnava parcialno, stihijsko in brez dolgoročnega načrta.
Zato ob tem Tednu slepih in slabovidnih jasno in odločno pozivamo: čas je za resen, strateški in odgovoren pristop. Začnimo s tem, da ponovno pričnemo krepiti tiflopedagoško in drugo stroko, ki sodeluje z reprezentativno invalidsko organizacijo. Okrepimo podporo samostojnim specializiranim izobraževalnim ustanovam za slepe in slabovidne. Poskrbimo za umestitev nujnih medicinsko – tehničnih pripomočkov v sistemsko financiranje, za ohranitev DPP in za stabilno mrežo osebne asistence in dolgotrajne oskrbe, predvsem z izvedbenimi predpisi, ki omogočajo realno ocenjevanje potreb slepih in slabovidnih. In predvsem – da gradimo mostove med izobraževanjem in zaposlovanjem, saj brez prvega drugega ne bo.

Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije si bomo še naprej prizadevali za enakost, dostojanstvo in priložnosti za vse. Verjamemo, da slepi in slabovidni ne predstavljajo breme, temveč neizkoriščen človeški potencial. Verjamemo, da družba, ki vidi v različnosti vrednost, postaja močnejša. In verjamemo, da skupaj lahko ustvarimo svet, v katerem »SE VIDIMO NA DELU«.