Besedilo: Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije
Večkrat sem že razmišljal, zakaj sta dneva, ki sta po vsem svetu posvečena vidu, tako tesno skupaj. Ali ne bi več pozornosti javnosti pritegnila, ko bi bil eden, denimo spomladi, drugi pa jeseni. Pa je res tako?
Vid je najčudovitejše čutilo, s katerim vidimo celo svetlobna leta daleč. »Ej, tu je kleč!«, bi s Hamletovim jezikom dejal Shakespeare. Dokler zdrav vid imamo, se tega ne zavedamo, ko pa ga izgubimo, je največkrat prepozno.
Svetovni dan vida je namenjen zavedanju, kako zelo pomemben je v našem življenju vid. In ker je tako, bi morali storiti mnogo več, da zdrav vid tudi ohranimo. Za to smo odgovorni mi sami, odgovorna pa je tudi naša država. Vsakdo mora poskrbeti, da svoj vid čuva, država pa mora ustvariti pogoje za to. Ne le Slovenija, tudi številne druge, celo bolj razvite in bogatejše države, nimajo pravih podatkov o stanju vida svojega prebivalstva. Največja vrzel je običajno pri ljudeh med dvajsetim in šestdesetim letom starosti. Mnogi ob vozniškem izpitu opravijo zadnji pregled pri očesnem zdravniku in večina jih k njemu ne zaide več. Dokler se ne znajdejo v resnih težavah. Očesni zdravniki zatrjujejo, da bi lahko prav v tej dobi večji del začetnih okvar vida odkrili pravočasno, jih preprečili, upočasnili, ali pa se vsaj pripravili nanje. A zato bi bila nujna redna kontrola vida.
Danes je na svetu 37 milijonov slepih. Mednarodna agencija za preprečevanje slepote (International Agency for the Prevention of Blindness – IAPB) trdi, da bi s pravočasnim ukrepanjem lahko preprečili vsaj štiri od petih primerov slepote. In kdo lahko bolj verodostojno opozarja na to, kako pomembno je ohranjevati zdrav vid, kot prav slepi in slabovidni sodržavljani?
Mednarodni dan bele palice je namenjen temu, da bi se tisti, ki vidite, zavedali, da poleg vas živimo tudi mnogi, ki smo vid deloma, ali v celoti izgubili. Da bi bilo naše življenje čim bolj polno in neodvisno, smo najprej odgovorni mi sami, slepi in slabovidni. A brez razumevanja in pomoči vas, ki vidite, ne gre. In seveda, tu je na koncu odgovornost tudi na državi, da ustvari pogoje za enakopravno vključevanje v zasebno, poklicno in javno življenje. Za to potrebujemo številne pripomočke, dandanes to še zlasti velja za posebej prilagojene izdelke informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki so vedno bolj prisotni v vsakdanjem življenju vsakogar. Poleg tega pa tisti, ki mu je vid v celoti, ali deloma opešal, nujno potrebuje tudi celovito rehabilitacijo, ki ga usposobi za življenje, ko vida ni več, ali ga je znatno premalo. In spet lahko ugotovimo, da so tu številne druge, celo mnogo manj razvite in revnejše države, ki vse to svojim državljanom omogočajo v znatno večji meri kot Slovenija.
In kdo lahko bolj verodostojno opozarja na to, kako pomembno je razumeti potrebe slepih in slabovidnih, kot videči sodržavljani? Zato podpirajmo akcijo IAPB »Zdravje oči za vse« (Universal Eye Health) in pravice tistih, ki vida nimamo več dovolj, ali ga sploh nimamo.
Sklenimo z optimizmom!
Prav je, da ta dva dneva povezujemo in da se tudi ljudje čim bolj povezujemo med seboj, ne glede na to, kakšne težave imamo. Slepi in slabovidni, združeni v Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenje (ZDSSS), bomo 15. oktober obeležili s slovesnim odprtjem novih prostorov »Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne«. To je eden od večjih rezultatov projekta, ki sta ga skupaj financirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo RS. Pomemben korak, ki bo pomagal nadomestiti zamudo za razvitimi evropskimi knjižnicami slepih in slabovidnih. V ZDSSS verjamemo, da bo naša knjižnica kmalu prerasla v »kulturno informacijsko središče slepih in slabovidnih, ljudi z motnjami branja in videčih«, tako da med nami ne bo več zidov.
doc. dr. Irena Selišnik s Filozofske fakultete v Ljubljani.
dr. Petra Testen z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je bilo Cankarjevo pismo Minki Skaberne v zgodovini že večkrat prebrano in citirano, medtem ko sta bila Minkino prvotno pismo in njena pobuda pogosto prezrta. »Prav je, da se posvetimo tudi pismu in delovanju Minke Skaberne, saj lahko ugotovimo, da je prav ona že v pismu izpostavila številna vprašanja in problematiko, ki se dotikajo slepih in slabovidnih pred sto leti in so aktualna še danes,« je še dodala Testenova.
