Laško, 15. in 16. junij – Evropska zveza slepih(EBU) v sodelovanju z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) organizira dvodnevno mednarodno konferenco Storitve za slabovidne, pravica vseh – vzpostavljanje evropskih standardov. Pester program konference obsega širok nabor strokovnih prispevkov domačih in tujih predavateljev ter osebnih pričevanj ljudi z okvarami vida.

Evropska zveza slepih (EBU) ocenjuje, da je v Evropi 30 milijonov ljudi z okvarami vida, od tega jih je okrog 90 odstotkov slabovidnih, ostali pa so slepi. EBU enakovredno skrbi za slepe in slabovidne ter ščiti in promovira pravice in interese obojih. Ker bi lokalne ponudbe strokovnih storitev za slabovidne morale biti lahko dostopne in ker prihaja do občutnih razlik v posameznih državah, ki so članice EBU, so njeni predstavniki v sodelovanju z ZDSSS organizirali mednarodno konferenco, kjer so spregovorili o dostopnosti storitev za slabovidne, ki bi morale biti pravica vseh. »Število slabovidnih oseb v Evropskem prostoru s starostjo narašča, zato je konferenca o storitvah za slabovidne še kako pomembna. Naša prizadevanja morajo biti v prihodnosti usmerjena v širitev pravic tudi v zvezi s tehničnimi pripomočki za slabovidne, saj vemo, da bi funkcioniranje slabovidnih oseb močno olajšali, če bi bili upravičeni do stacionarnega elektronskega povečevalnika. V okviru preventivnih programov, ki se izvajajo v zdravstvenem varstvu, bi bilo treba oblikovati programe za ozaveščanje o slabovidnosti in slepoti,« je ob tej priložnosti sporočila dr. Ana Medved, državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje.

Vzpostavitev minimalnih standardov

»Delovna skupina pri EBU je z večletno raziskavo ugotovila, da je definicija slabovidnosti po evropskih državah različna. Nekaj manj kot polovica držav je prevzela smernice po Svetovni zdravstveni organizaciji. Marsikje upoštevajo le hudo slabovidnost, zmerne pa ne. Enako je tudi z rehabilitacijskimi storitvami za slabovidne, ki so v razvitih državah na visoki strokovni in storitveni ravni, so brezplačne in dostopne vsem, v manj razvitih državah so omejene, v nekaterih evropskih državah pa skoraj niso na voljo,« je na konferenci povedala Bárbara Krejči Piry, delovna skupina za slabovidne pri EBU. Na EBU so iz tega razloga izdelali in sprejeli minimalne standarde za rehabilitacijo slabovidnih v Evropi in si prizadevajo za čimprejšnjo vzpostavitev le-teh v vseh evropskih državah.

Slabovidnost v vsakdanjem življenju in iskanje zaposlitve

Po definiciji Strokovne zdravstvene organizacije so slabovidne osebe tiste, ki imajo 30-odstotni ostanek vida, kot slepota pa je opredeljen ostanek vida, manjši od 5 odstotkov. V ZDA je ta meja od 10 odstotkov navzdol in se imenuje legalna slepota. Slabovidnost je med 5 in 30 odstotki ostanka vida. Od 5 do 10 odstotkov ostanka vida pomeni hudo slabovidnost, od 10 do 30 odstotkov pa predstavlja zmerno slabovidnost. »Otroci, ki so rojeni s slabovidnostjo, niso izgubili ničesar, razviti pa morajo svoje kognitivne in zaznavne sposobnosti, da se zavedajo, kaj je daleč, kaj je blizu, kaj je na primer hiša. Zdravljenje in spoznavanje z opremo za slabovidne se tako prične že pri dveh ali treh letih starosti. Pri odraslih in seniorjih, ki nekaj izgubljajo, pa je zdravljenje emocionalno in hkrati psihološko. Spodbujam jih, naj slabovidnost sprejmejo in bodo ponosni nase. Dokler me poznajo, jim bom na vsak način omogočil, da bodo lahko brali,« je na predavanju dejal Krister Inde, ekspert za slabovidnost in predsednik Zveze okulistov LHON na Švedskem.

»Slabovidnost pomeni takšno okvaro vida, kjer očala ali kontaktne leče ne zadostujejo za normalno branje ali opravljanje vsakodnevnih opravil. Po navadi se ne opazi, da je oseba slabovidna, zato večina slabovidnosti ne razume. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako se z njo sooča in če si poišče pomoč. Tistim, ki se vid poslabša med študijem, se težje znajdejo in so zato manj samozavestni. Naše društvo študentom pomaga pri prilagoditvi študijskega programa posamezniku, hkrati pa jim nudimo pomoč pri pridobitvi pripomočkov za lažji študij,« je še dodala Alenka Gajšt, Društvo študentov invalidov Slovenije. Večino slabovidnih oseb skrbi, da ne bodo našli zaposlitve in je tudi obdržali. Pomoč in podporo pri iskanju ter kako se na iskanje zaposlitve pripraviti pa nudi EBU s svojim Programom o zaposlovanju slepih in slabovidnih. »Program je razdeljen na dva dela. V prvem delu sodelujoči identificirajo svoje kompetence, tako osebne, kot karierne, na drugem delu pa se naučijo, kako dobro napisati življenjepis in motivacijsko pismo ter na kaj biti pozorni, ko se srečajo z delodajalcem. Pomembno je, da se vsak študent s slabovidnostjo tudi sam pripravi na zaposlitev ob koncu študija in pokaže veliko mero samoiniciativnosti, hkrati pa je koristno, da se vključi v razne dejavnosti ob študiju ali je prostovoljec, saj le tako lahko dobi dodatne kompetence, ki omogočajo boljšo zaposljivost, » je o tem povedala Anja Uršič, članica ZDSSS in študentka mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Poudariti je treba, da imajo slabovidni različne potrebe po podpori in storitvah. Storitve bi morale povsod biti ugodne ali brezplačne, izpolnjevati pa bi morale potrebe, ki so prilagojene vsakemu posamezniku na podlagi ocene njihove slabovidnosti.