ZGODOVINA ZVEZE DRUŠTEV SLEPIH IN SLABOVIDNIH SLOVENIJE

Začelo se je po prvi svetovni vojni. Ni bilo ravno naključje. To je bil čas velikih sprememb v Evropi in svetu. Čas upanja in pričakovanj. Končala se je svetovna vojna, nastale so nove države. Slovenski slepi so se znašli v novonastali državi, vendar brez organizacije, ki bi nudila socialno pomoč in skrbela za njihovo izobraževanje.

Največ slepih in slabovidnih slovenskih otrok ter odraslih, še posebej oslepelih vojakov, je bilo nameščenih v Odilijinem zavodu v Gradcu. Poleg zavodov je bilo v Avstriji dejavno tudi Podporno društvo slepih Avstrije, ki je članom pomagalo do zaposlitve, socialno šibke pa je podpiralo z denarnimi prispevki. Vendar so bili le redki slovenski slepi člani tega društva.

7. novembra 1920 ustanovljeno Podporno društvo slepih je prva slovenska invalidska organizacija. Slepi in slabovidni smo tako poleg knjižnice (ustanovljena 1918) in zavoda za slepe (ustanovljen 1919) dobili še društvo ter tako nadomestili zamujeno.

Ustanovitelja Podpornega društva slepih, Franc Dolinar in Alojzij Levstek, sta v Gradcu končala osnovno in obrtno šolo ter se izučila pletarske obrti. Oba sta bila v tamkajšnjem zavodu zaposlena kot pletarska pomočnika. Poleg želje, da pletarske obrti učita učence v novem zavodu v Ljubljani, sta začela razmišljati o podobnem društvu, kot sta ga poznala na Dunaju. Svojo pobudo sta razkrila Antonu Skutlu, slepemu uglaševalcu klavirjev, ki je bil predstavnik avstrijskega društva slepih v Ljubljani. Svetoval jima je, naj navežeta stike z Gabrijelom Juraskom, ki je njuno pobudo podprl z velikim veseljem.

Za ustanovitev društva je bilo treba po takratnih predpisih zbrati vsaj 60 članov. Dolinar in Levstek sta se podala na pot. Prepotovala sta celotno takratno slovensko ozemlje in obiskala slepe na njihovih domovih. Vse stroške potovanja sta poravnala sama.

Do jeseni 1920 sta Dolinar in Levstek z veliko truda ter lastnim vložkom pripravila vse potrebno za ustanovitev društva. Ustanovni občni zbor je potekal 7. novembra 1920 v nekdanji dvorani Ljudskega doma na Streliški ulici, kjer je bila pozneje ljudska kuhinja, danes pa je v tej stavbi Waldorfska šola.

Ustanovitev društva so pobudniki skrbno načrtovali, kar se kaže tudi v tem, da so že na ustanovnem zboru imeli pripravljena pravila društva. Pri tem je veliko dela opravil Levstkov brat Andrej, ki je bil pravnik. Pravila je 9. decembra 1920 potrdila takratna mestna oblast. Društvo so poimenovali Podporno društvo slepih. Prvi predsednik društva je postal Gabrijel Jurasek, ki je društvu za sedež odstopil prostor v pritličnem skladišču pod svojim stanovanjem na Wolfovi ulici 12 v Ljubljani. Za podpredsednika so izvolili Antona Skutla, odborniki pa so bili Franc Dolinar, Alojzij Levstek, Anton Drnovšek in Franc Šventner. Prvi blagajnik društva je bil Franc Matičič. Posle prvega tajnika pa je prevzel Levstkov brat Andrej Levstek.

Gmotni položaj slepih v tem času je bil zelo slab. Velikokrat so bili prepuščeni sami sebi. Največkrat so potrebovali finančno podporo in strokovno svetovanje pri življenjskih odločitvah. Še večje težave so se začele, ko je prvo povojno navdušenje pomagati invalidom upadlo in so bile finančne podpore iz dneva v dan skromnejše. Večina slepih ni imela nikakršne izobrazbe, odvisni so bili od svojcev ali pomoči sosedov. Mnogi so bili prisiljeni beračiti, kar je bila žal že tradicija. Podpore občin so bile zanemarljive. Pri izboljšanju razmer je pomembno vlogo odigralo na novo ustanovljeno društvo, saj je bil njegov glavni namen zbiranje denarja za pomoč revnim slepim.
Do leta 1929 je društvo delovalo v nespremenjeni sestavi. Zamenjali so se samo tajniki, ki so bili videči. Tega leta pa je predsednika Gabrijela Juraska nasledil Anton Pleško. Zadnja leta pred vojno se je število članov iz prvotnih 60 povzpelo na 150.

Šibek gmotni položaj in slaba izobraženost sta bila vzrok, da med slepimi ni bilo kulturnega napredka. Slabo znanje brajice ter pomanjkanje knjig in organiziranega dela z odraslimi slepimi sta se odražala v nezanimanju za vključevanje v družbo, ki je slepim takrat nudila zelo malo.

Pomembna osebnost, ki si je že vse od leta 1911 na najrazličnejše načine na vseh področjih prizadevala izboljšati skrb za slepe, je bila profesorica Minka Skaberne. Ne samo, da je organizirala tečaj prepisovanja knjig v brajico, ki je leta 1918 postavil temelje knjižnici slepih in slabovidnih, zavzemala se je tudi za ustanovitev društva za oskrbo vseh slovenskih slepih otrok in odraslih ter za ustanovitev slovenskega zavoda za slepe.

Druga svetovna vojna in okupacija slovenskega ozemlja sta življenja ljudi postavili na glavo. Vsa društva, ki so delovala do takrat, so bila razpuščena. Kmalu pa so se slepi vnovič organizirali. Leta 1946 je bilo ustanovljeno Združenje slepih Jugoslavije. Na ustanovni skupščini 14. julija so bila sprejeta pravila in program, ki je začrtal delo organizacije in združenj slepih posameznih republik. 11. avgusta je sledila ustanovitev Združenja slepih Jugoslavije za Slovenijo. Za lažje delo na terenu so postopoma ustanovili tudi podružnične okrajne odbore, ki so se večkrat preoblikovali in se preimenovali, saj so se prilagajali sprotnim potrebam članstva, predpisom in spreminjanju lokalne samouprave. Iz nekaterih od teh odborov so se v kasnejših letih oblikovala današnja medobčinska društva slepih in slabovidnih.


Razno

Prijava v EIS




eBralec – sintetizator govora

Prijava na novičnik

Dobrodelnost

Nič vas ne stane, da ste dobrodelni. Del odmere od dohodnine lahko namenite slepim in slabovidnim. Uporabite sledeč obrazec.
KNJIŽNICA SLEPIH IN SLABOVIDNIH MINKE SKABERNE

REVIJA RIKOSS

PSI VODIČI

Sklep o kriterijih za dodelitev psa vodiča slepih: SKLEP Pravilnik o vsebini preizkusa psa vodiča slepih: PRAVILNIK
Sledite nam

Prijava na novičnik

Dobrodelnost

Nič vas ne stane, da ste dobrodelni. Del odmere od dohodnine lahko namenite slepim in slabovidnim. Uporabite sledeč obrazec.
PSI VODIČI

Sklep o kriterijih za dodelitev psa vodiča slepih: SKLEP Pravilnik o vsebini preizkusa psa vodiča slepih: PRAVILNIK
Sledite nam