Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki je lansko leto 7. novembra praznovala 100 let od ustanovitve Podpornega društva slepih in s tem organiziranega delovanja slepih in slabovidnih na Slovenskem, zaradi epidemije ni mogla izvesti vseh načrtovanih aktivnosti v tekočem letu. Tako tudi v letošnjem letu nadaljujemo z obeleževanjem tega pomembnega dogodka. Podeljeno nam je bilo najvišje državno odlikovanje Zlati red za zasluge s strani predsednika RS Boruta Pahorja – našega častnega pokrovitelja (https://bit.ly/2ZtPZn6), izvedli smo vseslovensko srečanje slepih in slabovidnih na Okroglem pri Naklem (https://bit.ly/3EVisCC), kjer smo z aklamacijo sprejeli Deklaracijo slepih in slabovidnih ob naši 100-letnici (https://bit.ly/39Ls3h8), čaka pa nas še slavnostna skupščina Zveze, na kateri bomo posameznikom in organizacijam podelili priznanja in zahvale, ter slavnostna akademija v počastitev ustanovitve Podpornega društva slepih, ki bo 5. novembra.

Slavnostni dogodki in veseli občutki ob praznovanju pa žal ne ostajajo trajni. Tako kot naši predniki, ki so nam zapustili bogato dediščino, se tudi mi danes soočamo z vrsto odprtih vprašanj, pri čemer smo najbolj aktualna povzeli v zgoraj navedeni Deklaraciji. Še več, primorani smo bili v zbiranje podpisov peticije proti krčenju pravic slepih in slabovidnih, kot to predvideva predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil vložen v Državni zbor RS konec junija, ter za odpravo krivične višine prispevka uporabnika pri plačevanju storitve osebne asistence (https://bit.ly/3ukHuq4).

Ne bomo posebej poudarjali, da smo ves čas aktivno sodelovali na delovni telesih ministrstev, ko so se pripravljali osnutki besedil zakonov. Tudi v okviru javnih razprav smo dajali pripombe in amandmaje za izboljšanje predlogov zakonov, ki bi upoštevali tudi potrebe slepih in slabovidnih. Žal smo ostali neuslišani, imamo celo občutek, da smo namenoma prezrti. Kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da smo sodelovali in opravili razgovore s pristojnima ministroma, nato pa v gradivu Državnega zbora RS prebrali tekst predloga zakona, ki posega v pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za slepe in slabovidne po zakonodaji, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ta najbolj aktualna problematika sovpada še z vrsto drugih odprtih vprašanj, ki smo jih 100 let po ustanovitvi Podpornega društva slepih evidentirali v zgoraj navedeni deklaraciji. Sistemska rešitev pretvorbe učbenikov za slepe in slabovidne učence, zaostanek pri pretvarjanju izdanih knjižnih naslovov v primerjavi s celotno letno produkcijo knjig na Slovenskem, dostopnost informacij v medijih, dostopnost spletišč in mobilnih aplikacij, izvajanje celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih, dostopnost do ustreznih označb blaga in storitev za slepe in slabovidne, dostopnost do in v okolju ter na koncu konecev še vedno aktualen odvzem zemljišč, ki nam jih je zapustil msgr. Tomo Zupan.

Vsa našteta ter ostala odprta vprašanja nas, skupaj z bogato dediščino preteklih 100 let zavezujejo, da ostajamo še naprej prodorni, bojeviti, strokovni ter odprti za različne rešitve, ko zagovarjamo pravice slepih in slabovidnih na Slovenskem. Zato bomo še naprej glasen in odločen sogovornik nosilcev oblasti ter odločevalcev. Smo pa tudi mi, organizirani slepi in slabovidni, del razvoja družbe, ki vse bolj kaže slabosti procesa individualizacije tudi znotraj zveze. Priče smo javnemu nasprotovanju posameznikov, zasledovanju lastnih konformističnih ciljev, odrekanju pristojnosti in kompetentnosti ter malodušju brez delovne vneme. Z gotovostjo trdim, da vse našteto ne bo pripomoglo k doseganju naših ciljev, zadovoljevanju potreb ter k boljši podobi. Zato apeliram na skupen, enovit in složen nastop vseh nas, ki smo povezani v medobčinskih društvih slepih in slabovidnih, saj bomo zgolj tako lahko dosegli rezultate v dobro ne le naših članov in članic, temveč vseh slepih in slabovidnih na Slovenskem, katerih reprezentativni glas je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.