Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije ob svetovnem dnevu vida
8. 10. 2020 (drugi četrtek v oktobru)

Razmišljanja ob stoti obletnici organiziranega delovanje za slepe

Sedmega novembra, se pravi, prihodni mesec, bo preteklo natančno sto let, kar sta se v Ljubljani dobila Franc Dolinar in Alojz Levstik in ustanovila Društvo za podporo slepim. Takrat se ta iskrena entuzijasta še zavedala nista, kako pomembne posledice za usodo slepih bo imela njuna ideja.S tem se začne združevanje slepih, izmenjava izkušenj, iskanje možnosti za izobraževanje, se pravi, za opismenjevanje slepih, skratka začetek socijalne emancipacije slepih.
Čeprav so tovrstna združenja že obstajala pri številčnejših narodih, Slovenci z omenjenim dejanjem ne zaostajamo veliko za Evropo. Takrat se torej začne težka in dolgotrajna borba za enakopravnost slepih, za zasluženo luč skozi delo, kot so pravili prvi prijatelji slepih, to pa pomeni tudi začetek organiziranega boja proti ideologiji popolnosti, ki jo moramo še vedno voditi ljudje drugačnosti, ki nam je bila odvzeta svoboda v vizualnem zaznavanju s posebnimi potrebami. Pri tem nam prav nič ne pomaga dejstvo, da je že toliko filozofov ugotovilo, da smo vsi ljudje bratje v skupni usodi, vsi smo umrljivi in podvrženi zakonu časa. Vztrajanje pri ideji, da so nekateri ljudje normalni, celo popolni, pa škodi vsem tistim, ki smo v položaju invalidnosti, oziroma nepopolni v določeni dimenziji. Potreboval bi pravo arheološko analizo stoletnega dogajanja, da bi lahko prikazal vsemogoče bleščeče in tudi manj slavne dogodke na tej težki poti slepih in slabovidnih.
Ugotovim lahko le to, da slovenski narod ni vedno prežemala etika Antigone, grške junakinje, ki je svojega slepega očeta Ojdipa zvesto pospremila na Kolon, da je lahko umrl kot človek v dostojanstvu, ki gre vsakemu človeškemu bitju. Ob tem bi se rad spomnil vseh tistih delavcev v okviru Zveze slepih, ki so verjeli v poslansto Antigone in poskušali uveljaviti pravico slepih do lastne besede, do izražanja svojih specifičnih problemov, skratka tistih, ki še danes mislijo in se borijo zoper tišino, v katero so nas prisilila mračnjaštva stoletij.
Spomniti se moram pri tem tudi na tiste velikane človeškega duha od Heraklita, Aristotela do Cicera, Denisa Diderota in Isaaca Newtona, ki so s svojim plemenitim delovanjem pripomogli do začetka opismenjevanja slepih z Valentinom Haouxom in Louisom Brailleom in s tem povsem drugače bolj človeško pristopali do nas ljudi drugačnosti in ponižne nepopolnosti, ki pa kot zavest takega stanja odpira pot k boljšemu jutrišnjemu človeku, k njegovemu vključevanju v družbo.
Izraz inkluzija ni vedno preveč prikladen, saj smo slepi vključeni, smo del družbe že od nekdaj, vključevanje pa naj bi pomenilo bolj to, da nas sprejmejo kot različne, kot tiste, ki po različnih položajih ivalidnosti anticipiramo skupno usodo, se pravi, smrtnost v bibličnem smislu, drugače povedano, eksistenčno krhkost v začasju, ki je naš skupen dom.
V tem smislu bi ob stoletju delovanja v dobro za slepe želel, da bi nam slovenski sobratje v jeziku in kulturi dovolili, predvsem pa omogočili, da smo lahko tudi po slovensko slabovidni, slepi in nepopolni, kot vsi drugi, ter smo tako nepogrešljivi del enega in istega narodnega telesa.
Naj zaključim s slovitim Louisom Borgesom, ki pravi, slepota ni tema, ampak le oblika osamljenosti, zato bodimo združeni vsi skupaj taki in drugačni v uresničevanju svojih človeških možnosti v obrambi nam vsem skupnega slovenskega aktivnega hrepenenja.

Lokavec, 6.10.2020
Dddr.Evgen Bavčar