Danes je mednarodni dan invalidov. Dan vseh ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, katere nas v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Tako nas opredeljuje definicija, zapisana v Konvenciji o pravicah invalidov. Sami pa se čutimo predvsem ljudje, ki si kljub najrazličnejšim težavam, ki nam jih kot posledico trajnih okvar prinaša življenje, želimo živeti, delati, ustvarjati, se veseliti in biti sprejeti kot enakopravni člani družbe.

Čeprav nas druži skupno poimenovanje, pa smo si med seboj zelo različni. Tako kot so prizadeti različni deli našega telesa, tako se razlikujemo tudi mi med seboj. Prav ta raznolikost je pomembna. Pokaže, da invalidnost ni nekaj enodimenzionalnega, ampak širok spekter potreb in načinov, kako vsak od nas deluje v svetu. Zato ni univerzalnih rešitev, ki bi odgovorile na potrebe vseh skupin invalidov. Še več. Rešitev, ki je za eno skupino dobra, za drugo lahko predstavlja oviro. Zgolj narisana črta med pločnikom in kolesarsko stezo je za uporabnika invalidskega vozička dobra rešitev, za slepe, ki te ločnice ne moremo zaznati s palico ali stopali, pa to predstavlja oviro ali celo nevarnost.

Kljub razlikam, ki jih je nujno upoštevati, pa nas povezuje skupna izkušnja zaznamovanosti in nenehnega boja za enakopraven položaj v družbi. Zato tudi slepi in slabovidni danes želimo vsem slovenskim invalidom poguma in moči na poti uresničevanja njihovih življenjskih ciljev. Vsem odločevalcem in strokovnim delavcem na področju invalidskega varstva pa, da bi znali prisluhniti potrebam posamezne skupine invalidov in da prav zares ne bi za nas delali nič brez nas.

Pripravila: Sonja Pungertnik, predsednica ZDSSS