Redovnica usmiljenka sestra Klara – Franica Vrhunc (1881–1964) je že pred prvo svetovno vojno poučevala slepe otroke v Zavodu za slepe v Gradcu.
Po končani vojni je oslepele vojake novembra 1918 pospremila z vlakom v Ljubljano, kjer so jih nastanili v tedanji belgijski vojašnici, na današnji Metelkovi cesti. Po ustanovitvi prvega Zavoda za slepe v Ljubljani, 15. oktobra 1919, ji je bilo v zavodu zaupano pedagoško vodstvo, s sestro Agnezo Topolnik pa sta poučevali gospodinjstvo, petje in klavir. Ob tem so se slepi otroci, odrasli in vojaki (skupaj jih je bilo 84) učili brajico, tipkanje na brajev pisalni stroj, se preskušali pri tehničnem pouku, razvijali ročne spretnosti, gojili glasbeno vzgojo, se učili igrati na inštrumente in javno nastopati. Franica Vrhunc, ki si je že leta 1917 med dopustom v domovini avgusta zamislila prepisovanje slovenskih knjig v brajico, a ni dobila prepisovalcev, kar je leto dni za tem pričela uresničevati Minka Skaberne, je vse svoje življenje posvetila učenju in podpori slepih in slabovidnih.