Dušana Porento (1932–2023) je glasbo po drugi svetovni vojni v Zavodu za slepe v Ljubljani učil upokojeni profesor violinist Karl Jeraj. S pomočjo brajeve notacije je pridobil teoretično znanje glasbe, se naučil igrati na različne instrumente, najljubša pa mu je bila harmonika. V službi je imel harmoniko položeno na pult telefonske centrale, po poklicu je bil telefonist, in ko se mu je pričela po glavi poditi kakšna melodija, je odložil telefon, si nadel harmoniko in pričel muzicirati. Ko je bil prepričan, da bi lahko bila nova pesem primerna za zapis, je melodijo posnel na magnetofonski trak kolutnega magnetofona, včasih jo je še sam zapisal v brajici, potem pa jo posredoval mojstru Bojanu Adamiču, da jo je pregledal, še kaj korigiral ali jo pretvoril iz narodnozabavne v zabavno skladbo, in tako so bile prenekatere Dušanove skladbe pripravljene za festival Slovenska popevka.
Najbolj znana je TRIDESET LET, ki jo je zapel Oto Pestner, takrat star 15 let, ko je zmagala. S prijateljem sta bila dogovorjena, da bo Dušan napisal glasbo, prijatelj pa besedilo, a do predzadnjega dneva za oddajo skladbe na festival besedila prijatelj še ni poslal. Menda ga ni imel niti spisanega. Tako je bil Dušan prisiljen na hitro sam napisati besedilo, kar pa ni bilo lahko. Hodil je po vrtu gor in dol in tuhtal, potem pa se mu je počasi porodilo besedilo z naslovom TRIDESET LET.

(Več: »USTVARJALNOST NE POZNA TEME«, avtor Stane Padežnik, Samozaložba PAST 2000)