Moje ime je Zala in stara sem 30 let. Že od rojstva živim s hudo okvaro vida.
Ker sem vedno odraščala med videčimi, je bila moja invalidnost včasih zelo prisotna, včasih pa tudi ne. Vse je bilo odvisno od medsebojne komunikacije ter sožitja med mano in svetom. Kot prva sem tudi vstopila v redno osnovno šolo z brajevim sistemom, kar mi je omogočilo, da sem že zelo zgodaj spoznala, kako veliko vrednost imajo sodelovanje, medsebojna pomoč in vzajemno učenje, saj sem namreč mnenja, da se čisto vsak človek od vsakega lahko nekaj nauči. Šolo sem uspešno tudi zaključila in nadaljevala v splošno gimnazijo, nato pa na študij anglistike v Ljubljani, iz katerega sem magistrirala.

Vedno me je veselilo druženje in delo z ljudmi, zato sem si od nekdaj prizadevala, da sem se po svojih najboljših močeh vključevala v hobije, ki so imeli tudi socialno noto. Pela sem v zborih, plesala v plesni skupini, glasbeno sodelovala z različnimi muzikalnimi sestavi na različne načine (orkestri, vokalne skupine, ansambli in posamezniki), igrala v dramskih kroških itd. Nekatere od teh dejavnosti še vedno počnem. Poleg tega rada berem, se učim novih jezikov in veščin nasploh, hodim v gledališče, se sprehajam po naravi… predvsem je moj cilj, da sta tako moje telo kot um konstantno stimulirana.

Ker sem po izobrazbi anglistka, ta predmet že vrsto let vključujem v svoje življenje. Preizkusila sem se že kot tutorka tujih študentov na izmenjavi v Sloveniji, tudi sama sem opravila študentsko izmenjavo v Veliki Britaniji, preizkusila sem se kot vodička, voditeljica ter predavateljica tako v slovenščini kot angleščini… Trenutno pa na osnovni šoli poučujem glasbo.