18.10. 2023
Monikina zgodba
Moje ime je Monika. Rojena sem bila januarja, leta 1992. Po izobrazbi sem magistrica prava. Delam kot samostojna podjetnica na področju pravnega in poslovnega svetovanja društvom. Rada imam knjige, šport, živali, ljudi, … ter vsak dan delam na preseganju vzorcev in prepričanj, ki me omejujejo.
Kar nekaj časa sem se ukvarjala z vprašanjem, kako mojo zgodbo skrčiti, da povem čim več o svoji izkušnji. Pred vami je le nekaj drobcev, dejstev, iz mojega življenja, o ovirah, občutkih ter prijetnih in manj prijetnih pripetljajih povezanih s slabovidnostjo pa z veseljem spregovorim na kakšnem klepetu.
Okvara vida se je zgodila kot posledica sistemske revmatske bolezni, pri nekje četrtem letu starosti. Obe očesi so večkrat operirali (siva mrena, menjava oz. odstranitev očesne leče), vse skupaj pa je spremljal tudi uveitis. Danes, več kot 20 let kasneje, ne levo oko ne vidim, na desno pa je vidna ostrina ob uporbi očal oziroma kontaktne leče med 0,04 in 0,05.
Stanje je bilo najslabše, ko je bil čas za vstop v 1. razred. Takrat sta se starša neizmerno trudila, da bi mi bilo omogočeno šolanje v redni osnovni šoli, ki je oddaljena le nekaj 10 metrov od našega doma. Želela sta si da sem doma, z njima. Uspelo jima je. Prepričana sem, da je to eden izmed ključnih dejavnikov, da je bilo moje otroštvo in najstništvo enako življenju videčih vrstnikov. Nikoli se nisem čutila izključene. Ob nekaj prilagoditvah pri pouku (večji tisk, uporaba povečevalnega stekla in kasneje, v višjih razredih, računalnika ter nekaj individualnih ur pri predmetu ali dveh) s šolo nisem imela težav, bila sem celo precej uspešna učenka. Želela sem postati vzgojiteljica (zelo rada namreč delam z in za otroke), kar pa zaradi slabega vida, ni bila realna izbira. Po končani ekonomski šoli, kamor sem se vpisala na predlog zdravnikov, šolske svetovalne delavke in staršev, sem sprejela za okolico precej drzno odločitev – vpis na pravno fakulteto. Nisem sicer imela občutka, da verjamejo vame, nihče pa tej ideji tudi ni nasprotoval. »Če poizkusim nimam česa izgubiti«, sem si/jim rekla. Šest let kasneje sem v roki ponosno držala magistrsko diplomo, s čimer sem sebi in svetu dokazala, da nič ni nemogoče.
Danes sem podjetnica in nevladnica. Aktivna sem v več društvih, med drugim tudi v Medgeneracijskem centru Vransko, katerega ustanoviteljica sem. Velik del časa namenjam organizaciji in izvedbi različnih delavnic (predvsem) za otroke in starejše. Zelo ponosna sem tudi na otroško knjigo Zakaj princeska renči?, katere avtorica sem, in je na voljo tudi v brajevi pisavi.
Kljub le nekaj odstotkom vida živim čudovito, aktivno življenje. Verjamem, da so vse, še tako težke (pre)izkušnje tukaj z razlogom. Upam si trditi, da je bilo mojim staršem mnogo težje, kot meni sami. Zato sem jima še toliko bolj hvaležna, da mi vedno stojita ob strani. Čeprav se, ko nastopijo težki trenutki, sprašujemo zakaj, in bijemo bitko sami s seboj, v nekem trenutku dobimo odgovor (vsaj jaz sem ga).
Optimizem, zaupanje v življenje in vera v čudeže mi vedno znova dajejo moč. Mnogokrat ni preprosto, a skozi vsako preizkušnjo je pot. Če imamo ob sebi ljudi, ki nas razumejo, nas podpirajo in na nas ne gledajo z usmiljenem, pa je ta pot veliko enostavnejša.




















