Viktor Vertačnik, rojen 22. marca 1972, je izredno zadovoljen z ročno brajevo uro. Opisuje to, ki jo trenutno uporablja: »Nabavil sem jo na začetku leta 2024 na zagrebškem društvu slepih. Cena je bila okrog 150 EUR. Je znamke CE, švicarske izdelave. Ura ima črn usnjen pas. Na delu, kjer je številčnica, je srebrnkaste barve. Sama številčnica je okrogla, je pa kovinsko ohišje s steklenim pokrovčkom malo bolj pravokotne oblike. Višina tega dela je 3,8 mm, širina na najširšem delu pa 3,3 cm. Stekleni del se ročno dvigne, kadar želiš potipati, koliko je ura. Ura deluje na baterijo. Na številčnici so za polne ure brajeve pike: za 3, 6, 9 in 12 po dve, za ostale ure pa ena pika.

Svojo prvo uro sem dobil sredi osemdesetih let kot nagrado na tekmovanju v branju brajice v takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer sem bil učenec šestega ali sedmega razreda. Tista ura je bila na navijanje. Ročne brajeve ure sem kasneje nosil ves čas do danes. Praviloma sem jih kupoval pri nas na društvih slepih. Do rojstva svoje hčerke (pred sedemnajstimi leti, pripomba Staneta Padežnika) sem jih ves čas nosil na roki, takrat pa se mi je zdelo bolj varno, da sem jo dal dol, in jo od takrat ves čas nosim v žepu. Brajeva ura je res dražja od govorečih, ampak se mi je zdela iz več razlogov bolj uporabna. Že v šoli in na fakulteti sem lahko zelo neslišno preveril čas, ko sem poučeval, mi je to spet prišlo prav, pa tudi ponoči ni potrebno, da koga budim, če me zanima, koliko je ura. Po mojih izkušnjah so te ure kar precej trpežne, imajo pa praviloma vse usnjene pasove. Sem pa pri vsaki uri zamenjal več pasov, ki se tudi zaradi neprestanega odpiranja sčasoma potrgajo.«