Majhen in enostaven mono avdiokasetofon na običajno velike avdiokasete je imel prvi izmed trojice nerazdružnih prijateljev Koch (1952–2017), sestavljala pa sta jo še Šprohar in Padežnik. Kupil si ga je z lastnimi prihranki leta 1975 in upal, da si bo z njim lahko posnel večino predavanj na Višji šoli za socialne delavce, kar pa ni bilo izvedljivo, saj bi zato moral imeti goro avdiokaset. Nekajkrat ga je posodil Stanetu Padežniku, da si je snemal predavanja zgodovine s pomočjo priključenega zunanjega mikrofončka, ki jih je imel v okviru Delavske univerze kot pripravo na opravljanje manjkajoče mature. Gimnazijsko znanje je bilo pogoj za študij na Pedagoški akademiji in tam opravljene sprejemne izpite. Ker pa Stane svojega kasetofona še ni imel, se ta pristop k študiju ni obnesel. Lažje je bilo nekaj let kasneje, ko je bilo mogoče kupiti po znižani ceni monokasetofon na eno kaseto na Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih. A omejitev je še vedno obstajala, saj je bilo treba občasno nakupiti več avdiokaset, študentje pa so imeli nizke prejemke; poleg minimalne plače telefonista tudi socialno štipendijo. V nekem obdobju jim je uspelo od društva in ZDSSS izprositi manjšo količino doniranih kaset.

• Kombinacija uporabljanja magnetofona in avdiokasetofona je bila optimalna, a tudi za snemanje na magnetofonske trakove je veljala omejitev. Nakup trakov v trgovini je bil predrag, nekaj pa so jih vendarle lahko ugodno kupili na društvu in ZDSSS ter jih tudi dobili brezplačno.
• Brezplačne avdiokasete je Stane Padežnik dobil pospremljene z mrkimi pogledi in pripombami tedanje mlade tajnice. Nekoč pa mu je ob tem »prekipelo«, ko je bil že na dvorišču. Šel je nazaj v sprejemno pisarno društva, ker ni mogel pogoltniti slabega občutka, ki mu ga je vzbudila očitajoča tajnica, ki je verjetno pričakovala, da si bodo slepi študentje sami kupovali vse pripomočke. Vrnil jih je s pripombo, da bo tudi brez društvene donacije trakov in kaset zmogel doštudirati, čeprav ob dveh majhnih otrocih, bo pa več delal prek študentskega servisa in zaslužil dovolj, da si jih bo lahko brez slabe vesti nakupil, kolikor jih bo potreboval. Med letoma 1980 in 1984 ni bil več zaposlen niti izreden študent. Pridobil je status rednega študenta in se trudil toliko zaslužiti, da bi imel prihodkov toliko kot njegova videča žena profesorica. Diplomirali so vsi trije prijatelji. Edvard in Luj na Fakulteti za družbene vede, potem ko jima ni zadoščala diploma Višje šole za socialno delo, Stane pa tako na Pedagoški akademiji kot tudi na Filozofski fakulteti, smer zgodovina in sociologija.