Z minimalnim ostankom vida (3 %) se predsednik ZDSSS Stane Padežnik (rojen 22. marca 1956) med letoma 2005 in 2009 še ni smatral za slepega (čeprav je to bil po definiciji slepote), temveč se je uvrščal med slabovidne, toda večkrat se je znašel v situaciji, ko ni mogel brati ne povečanega tiska niti daljših brajevih zapisov. Razlika je bila med tistimi, ki so bili od rojstva popolnoma slepi, in onimi, ki jim je vid opešal v kasnejši dobi do te mere, da so še lahko hodili sami naokoli brez bele palice. Počutil se je kot nekakšen križanec med obojimi. Kako naj bi izvedel govore na javnih prireditvah, mu sprva ni bilo jasno. Na pamet se naučiti dolgih besedil kot igralec ni bil navajen, kar tako prosto govoriti pa tudi ni bilo dobro, saj bi lahko pozabil poudariti kaj pomembnega. Naposled se je odločil, da bo poskusil uporabiti diktafon in slušalke, čeprav tega še ni videl pri nobenem govorniku. Pa naj bo videti čudno ali ne. Govore si je nato napisal na računalnik, posnel besedilo na avdiokaseto, ki ga je prebrala sinteza govora, nato pa doma treniral gladko izgovarjanje besedila, ki mu ga je prek ozkih naglavnih slušalk narekoval diktafon s primerno hitrostjo, ki jo je lahko sam reguliral. En tovrstni prikaz govora je na arhivskem videoposnetku otvoritve obnovljene vile Toma Zupana 3. junija 2006 na Okroglem pri Naklem.

Njegova metoda govora s pomočjo diktafona, ki ga je držal v rokah, je bila delikatna, saj se je tudi zgodilo, da mu je hotel diktafon narekovati prehitro. Malce pobegli govor je zato moral ukrotiti s tipkami, ob čemer se je Stanetovo tekoče govorjenje nekoliko zataknilo, še vedno pa je bilo povečini gladko, za razliko od videčih govorcev, ki se jim je pogosto zatikalo.