Moja zgodba

Sem Daniela. S svojo družino živim v mestu. Smo 3 članska družina. Vid sem izgubila ob rojstvu zaradi inkubatorja. Ker sva s sestro dvojčici, sem bila ob rojstvu zelo slaba. Ker sem premalo tehtala, so me dali v inkubator. Tako sem zaradi sevanja žarkov izgubila vid. Takrat inkubatorji še niso bili tako izpopolnjeni, zato oči niso bile zaščitene. V strahu, da ne bom preživela, so mi dajali tudi injekcije. To pa je še po drugi strani poslabšalo moj vid.

Ko sem bila stara 7 let, so me starši vpisali v osnovno šolo. Osnovno šolo sem obiskovala v Ljubljani v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, danes Center IRIS. Svojega prvega šolskega dne se spominjam, kot bi bilo danes. Ko sem prvič prišla v Zavod, je bilo veliko zanimivih stvari, tako da mi ni bilo težko ostati v internatu, ki je postal moj drugi dom. Ugotovila sem, da so vsi otroci, ki so tam prav takšni kot sem jaz. Domotožja nisem nikoli imela, ker sem imela veliko svoje primerne družbe.

V času odraščanja sem imela veliko vprašanj, na katera mi starši niso znali odgovoriti. Nekega dne so me peljali k nekemu gospodu, ki ga jaz do takrat še nisem poznala. Povedali so mi, da je tudi ta gospod slep in hodi v službo. Hotela sem videti in vedeti kaj on dela. Bila sem zelo odločna, zato so me morali peljati tudi tja, da sem videla kaj on dela. Njegov poklic se mi je zdel zelo dolgočasen, zato sem takrat rekla: »Oh, tega pa jaz že ne bom delala! Jaz bom napovedovalka, ali pa novinarka na radiu!« Imela sem veliko različnih želja o tem kaj želim postati po poklicu. Moje želje se seveda niso uresničile. Naj vam sedaj povem, da sem po končani osnovni šoli nadaljevala v srednji poklicni šoli v Škofji Loki, v Centru slepih in slabovidnih. Srednja šola je bila prav tista srednja šola, katera me ni prav za prav nič ni zanimala. Kasneje sem spoznala drugo stran in pravilno stratega poklica. To je bila takrat srednja poklicna šola za telefoniste, katera je takrat trajala 2 leti. Po končanem študiju sem odšla domov, kjer sem iskala službo v bližini svojega domačega kraja. To se ni zgodilo, zato sem iskala službo po vsej Sloveniji. Na koncu sem imela nekoliko sreče, slišala sem obvestilo na radiu, da potrebujejo telefoniste. Hitro sem poslala prošnjo. Poklicala sem gospoda Tončka Kosa, ki je bil takrat predsednik društva v Murski Soboti, od tam namreč tudi prihajam. Potem smo šli v akcijo. Veliko poslanih prošenj je bilo zavrženih. Bila sem prepričana, da tudi tu ne bo uspeha, a se je takrat sreča nasmehnila meni. Zaposlila sem se v ustanovi o kateri sem vedno sanjala. To je sedaj R.T.V. Slovenija.

Kasneje sem si ustvarila svojo družino. Čeprav me spremlja bela palica skoraj vse življenje, zame to ni bila nobena ovira. Tako sedaj živim s svojo družino že 32 let.

Drage bralke, dragi bralci pojdite pogumno naprej po poti svojega življenja, nikomur ne dovolite, da vas ovira na vaših začrtanih poteh. Bodite odločni, kot sem bila jaz. Le tako boste uresničili svoje želje in cilje.