Tone Pavček je v Drobtinicah zapisa naslednje verze:
Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš – SENCE.

Enostavno nisem našla drugih besed, ki bi bolje opisale moj pogled na življenje. Ja, rada imam sonce – tisto na nebu in tisto v ljudeh 😊, ki se zaiskri v očeh in nasmehu in ogreje še tako hladen dan. Rada imam življenje v njegovi resničnosti. Ta resničnost z nami ni vedno prijazna – ta del je težak, še posebej, ko si sredi njega. Lepo pri tem pa je, da ti sredi tega ni treba ostati sam. Treba je vsaj malo dvigniti glavo, se ozreti naokrog in sprejeti roko, ki je pripravljena s tabo prehoditi ta del poti.
Življenje je zame čudovita, zanimiva in velikokrat tudi zahtevna pot, ki nam jo je dano prehoditi le enkrat. Na tej poti je tudi kar nekaj takih delov, ko se ti zdi, da poti naprej ni več. A vendar se vedno pokaže stezica, po kateri se pot nadaljuje. Škoda bi bilo, če bi to pot zapravili zaradi žalosti, strahu, jeze… Hvaležna sem, za toliko čudovitih ljudi, ki po tej poti hodijo z mano.

Za mamo, ki je vedno verjela vame – tudi takrat, ko ji je srce stiskala žalost in strah – ko je kmalu po mojem rojstvu izvedela, da sem slabovidna. Takrat o slepoti in slabovidnosti ni vedela ničesar. Ni vedela ali se bom lahko naučila osnovne samostojnosti, ali bom lahko hodila v šolo. Verjetno si ni upala sanjati, da bom nekoč lahko živela samostojno in polno življenje. Pa vendar je verjela vame. Verjela je vame, ko sem se hotela voziti s kolesom in vem, vedno jo je bilo strah ali bom pravočasno videla vse stebre, robnike, stopnice… Vame je verjela tudi takrat, ko sem sama obupavala nad čim. Nikoli ni omejevala mojih sanj.

Hvaležna sem za prijatelje, s katerimi smo se veliko presmejali, skupaj odkrivali svet in tudi skupaj jokali. Pripravljeni so si vzeti čas zame – kljub temu, da so vsi naši urniki nabito polni. Pogovori z njimi mi tolikokrat pomagajo prebroditi tiste dni, ki so kot mrzla reka v katero najraje sploh ne bi stopil, ker ne veš ali jo boš zmogel prečkati.
Hvaležna sem za svojega moža. Vedno je tam, ko ga najbolj potrebujem in ob meni vztraja kljub vsej moji nepopolnosti, ki jo prav on najbolje pozna 😊. Hvaležna sem za najine otroke. So najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju in največji izziv 😊. Ob njih in od njih se učim tolikih stvari. Čudoviti so!

Hvaležna sem za delo, ki ga opravljam. Že v času študija defektologije sem si želela delati s slepimi in slabovidnimi, saj sem čutila, da zaradi lastne izkušnje slabovidnosti prav tem ljudem, lahko dam največ. Zaposlena sem na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. V okviru svojega dela srečujem čudovite ljudi; slepe, slabovidne, njihove starše, stare starše, sorojence, partnerje, otroke… in spremljevalce, prostovoljce, asistente, ki so pripravljeni ponuditi slepim in slabovidnim svoj čas in roko. Moje delo me bogati kot človeka.

Hvaležna pa sem tudi za negotovost, strah in izzive, ki jih v moje življenje je in jih še prinaša dejstvo, da sem slabovidna. Tudi zaradi teh težkih delov moje poti – sem takšna kot sem. Tudi ali pa predvsem zaradi tega sem lahko bolj razumevajoča, sočutna, potrpežljiva, vztrajna in iznajdljiva, kot bi bila sicer.

Pogovor je tisti, ki mi odstre kakšno zaveso, da stvari lahko vidim bolj jasno. Včasih je zame dovolj, da stvari ob nekom samo glasno izrečem in ob tem sama najdem odgovor na vprašanje, ki me takrat teži. Drugič pa mi je v pomoč sogovornikovo mnenje. Tudi ob veselih trenutkih – le te preprosto moram deliti z nekom. V veselje mi je, kadar pogovor naredi življenje lepše tudi drugim.