Mednarodni dan bele palice je priložnost, da se ustavimo ob simbolu samostojnosti, varnosti in dostojanstva slepih in slabovidnih ljudi. Bela palica ni le pripomoček za samostojno gibanje, temveč tudi jasno sporočilo družbi: ljudje z okvaro vida želimo biti vidni, slišani in enakovredno vključeni v vse vidike življenja.
Žal nam današnje družbene razmere tega še vedno ne zagotavljajo v zadostni meri.
V času hitrih tehnoloških, institucionalnih in družbenih sprememb se posamezniki vse pogosteje izgubljajo v sistemih, ki bi jim morali zagotavljati podporo. Informacije se selijo na digitalne kanale, postopki postajajo zahtevnejši, osebna pomoč pa se krči. Dostopnost je prepogosto razumljena kot naknadni popravek namesto kot temeljna pravica in izhodišče za načrtovanje storitev.
Najbolj ranljivi slepi in slabovidni ljudje pri tem pogosto ostajajo prezrti. Težje dostopajo do znanja in informacij, pogosto niso seznanjeni z vsemi svojimi pravicami, ne zmorejo vedno sami poiskati ustrezne pomoči, obenem pa nimajo nujno svojcev ali podpornega okolja, na katerega bi se lahko obrnili. Njihov življenjski prostor se zato lahko postopoma zoži na dom, odvisnost od drugih in osamljenost.

Brez ustreznega izobraževanja ni enakih možnosti
V Sloveniji smo v zadnjih dveh desetletjih izgubili pomemben del institucionalne podpore, namenjene izobraževanju in usposabljanju slepih in slabovidnih. Leta 2004 se je Srednja šola Centra slepih in slabovidnih iz Škofje Loke priključila Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, ki se je leta 2016 preimenoval v Center IRIS.
Danes pa smo priča novemu, še posebej bolečemu nazadovanju. Slepi in slabovidni učenci in dijaki niso izgubili le svoje šolske stavbe, ki so jo zaradi neprimernosti porušili, temveč tudi občutek, da imajo v tej ustanovi prostor, ki je zares njihov. Medtem ko se izobražujejo v neprimernih začasnih prostorih nekdanje Tobačne tovarne, se je poslanstvo ustanove razširilo na izobraževanje otrok z motnjami avtističnega spektra. Slepi in slabovidni pa v ustanovi, ki se je stoletje razvijala z namenom zadovoljevanja njihovih specifičnih potreb, vse bolj izgubljajo občutek, da je to tudi njihov prostor. Slovenija ne zagotavlja niti izobraževanja tiflopedagogov, strokovnjakov za poučevanje slepih in slabovidnih, zaradi česar izgubljamo tudi možnost za ohranjanje in razvoj stroke.

Vključevanje v večinske oblike izobraževanja je lahko pomembna pot, vendar samo po sebi še ne zagotavlja enakih možnosti. Za uspešno vključevanje so nujni ustrezno usposobljeni strokovnjaki, prilagojeni učni pristopi, dostopna gradiva ter pravočasna in učinkovita podpora. Brez tega lahko vključevanje ostane zgolj formalno, posameznikom pa ne omogoči dejanske enakopravnosti.

Rehabilitacija mora biti dostopna vsem, ki jo potrebujejo
Tudi storitve celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih po obsegu, dostopnosti in raznolikosti ne sledijo dejanskim potrebam uporabnikov. Rehabilitacija mora biti celovita, pravočasna in dostopna v vseh življenjskih obdobjih, saj se potrebe posameznikov pomembno razlikujejo glede na njihovo starost, življenjske okoliščine in čas izgube vida. Celovita rehabilitacija mora biti zasnovana kot proces, ki posamezniku omogoča ponovno vzpostavitev samostojnosti, pridobivanje novih veščin in dejavno sodelovanje v skupnosti. Podpora mora biti na voljo takrat, ko jo človek potrebuje, in čim bližje okolju, v katerem živi.

Digitalizacija ne sme ustvarjati novih ovir
Digitalizacija bi morala slepim in slabovidnim omogočati večjo samostojnost in vključenost, vendar jim brez ustrezne dostopnosti, znanja in pripomočkov lahko postavlja nove ovire. Nedostopne naprave, spletne strani in aplikacije, hitro spreminjajoči se uporabniški vmesniki ter pomanjkanje priložnosti za izobraževanje in usposabljanje na področju digitalnih tehnologij otežujejo dostop do informacij in storitev. V Sloveniji učenje digitalnih veščin v veliki meri temelji na medsebojni pomoči med slepimi in slabovidnimi samimi, ne pa na sistematičnem in dostopnem usposabljanju. Tisti, ki nimajo ustrezne podpore in možnosti za pridobivanje novih znanj, zato vse težje sledijo tehnološkemu napredku in ohranjajo svojo samostojnost.

Od besed k odgovornim dejanjem
Ob mednarodnem dnevu bele palice zato pozivamo državo, stroko, lokalne skupnosti, izobraževalne ustanove, razvijalce tehnologij in celotno družbo, naj prevzamejo svoj del odgovornosti za enakopravno vključevanje slepih in slabovidnih.
Potrebujemo okrepitev tiflopedagoške stroke, ustrezne pogoje za izobraževanje slepih in slabovidnih učencev in dijakov, učinkovitejšo celovito rehabilitacijo, sistematično usposabljanje za pridobivanje digitalnih veščin ter dosledno uresničevanje standardov dostopnosti.
Naj bela palica ne ostane zgolj pripomoček in simbol. Naj postane opomnik in zaveza k ustvarjanju družbe, v kateri nihče zaradi izgube vida, pomanjkanja podpore ali nedostopnega okolja ne bo prezrt, izključen ali prepuščen samemu sebi.

Sonja Pungertnik,
predsednica ZDSSS