Tiflopedagoško delo Romana Brvarja

Obdobje po drugi svetovni vojni pa nekako do konca 20. stoletja velja po mojem mnenju za čas največjega razcveta, takratnega Zavoda za slepo in slabovidno mladino na Langusovi 16 v Ljubljani. V tem obdobju je bil Zavod deležen številnih priznanj, gostil strokovnjake iz tujine že kmalu po drugi svetovni voljni in tudi sam pošiljal svoje učitelje na strokovne ekskurzije na podobne ustanove z veliko daljšo tradicijo v tujino. med drugim je leta 1975 gostil prvo evropsko konferenco učiteljev slepih in slabovidnih.

Po mojem prepričanju ni tudi naključje, da je prav tem obdobju svojega največjega razcveta, Zavod zaposloval precej slepih in slabovidnih strokovnih delavcev, celo po pet hkrati. Pa ne samo to, med letoma 1972 in 1984 je kot ravnatelj ustanovo vodil tudi slep vojni invalid profesor defektologije, tiflopedagog, zgodovinar in geograf France Rožanec. Zelo pomembno je, da v šoli za slepe in slabovidne poučujejo tudi učitelji in učiteljice z lastno izkušnjo slepote in slabovidnosti. Z lastno izkušnjo so lahko marsikdaj opora svojim kolegom, ki nimajo težav z vidom, obenem iz lastnih izkušenj zelo dobro poznajo doživljanje učenk in učencev, so pa lahko le-tem velik zgled im vzor, kaj lahko človek kljub izgubi vida doseže s svojo prizadevnostjo in vztrajnostjo. Eden takih, ki je zapustil velik pečat pri vseh, ki smo ga poznali je bil Roman Brvar.

Roman Brvar (1950 – 2013) se je v takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino zaposlil 16. oktobra leta 1978 in mu ostal zvest do svoje upokojitve. Poučeval je zgodovino, zemljepis in spoznavanje družbe.

Sam sem imel ta privilegij, da sem bil v 80-ih letih prejšnjega stoletja njegov učenec, na začetku tega tisočletja pa tudi sodelavec. Če bi najin odnos želel ponazoriti s črto, le-ta nikakor ne bi bila samo ravna, kljub temu pa lahko rečem, da čutim do Romana Brvarja in do njegovega dela veliko spoštovanje. Sam ločim zaposlene na tiste, ki hodijo v službo in na tiste, ki hodijo na delo. Roman je zagotovo sodil med slednje.

Pouk pri učitelju Romanu se je močno razlikoval od mnogih drugih. Nekoč mi je dejal: (Veš na koncu ure sem velikokrat kar moker, tako se trudim, da bi učencem približal pojme iz zgodovine in zemljepisa.) In res. Prav sleherno uro je iskal načine kako vsakemu izmed učencev, vsak od nas je imel svojo stopnjo okvar vida, približati učno snov čim bolj nazorno. Vsak je dobil v roke tisto, kar bi mu najbolj ponazorilo obravnavano snov, obenem pa je imel za vsakega izbrana vprašanja povezana s tematiko učne ure. Tako ni bil pouk nikoli dolgočasen. Ob vseh prilagoditvah pa sem si sam najbolj zapomnil dve prilagoditvi pouka zgodovine.

V šestem razredu smo obravnavali življenje ljudi v prazgodovini. Ob tem je učitelj Roman oznanil, da bomo en popoldan odšli ob reko Savo, kjer bomo v praksi preizkusili, kako bi lahko danes preživeli v naravi, kot je to moral prazgodovinski človek. Za Romana Brvarja so bile tudi sicer značilne temeljite priprave različnih ekskurzij, ki so se nam učencem globoko vtisnile v spomin. Res smo bili pogosto tudi nejevoljni, saj je to od nas terjalo precej aktivnega sodelovanja, ampak rezultat ni izostal. Tako je bilo tudi neko sredino popoldne, ko smo na robu gozda ob reki Savi učenci šestega razreda iskali kaj užitnega za okusen obrok. Pa je bil uspeh skoraj ničen. Podobno tudi, ko smo skušali najti material, da bi po vzoru na prazgodovinske prednike zanetili ogenj. Kasneje smo srečali ribiča in skupaj z njim ugotovili, da je človek tako globoko posegel v naravo, da je preživetje v njej danes precej težje kot nekoč.

Moj naslednji nepozaben spomin, pa je povezan s snovjo zaključnega razreda. Znano je, da je Roman Brvar z učenci ob pouku pripravil precej uprizoritev zgodovinskih besedil. Pri teh uprizoritvah je opravil vlogo scenarista, režiserja, kostumografa in še kaj. Bilo bi zelo dragoceno, če bi lahko našli kakšne scenarije za te uprizoritve, sem pa prepričan, da bi morale obstajati tudi kakšne fotografije, če že ne celo video posnetki le-teh. Uprizoritve so bile povezane z zgodovinskimi tematikami, pogosto vezane na kakšne obletnice. Mislim, da je bila uprizoritev, pri kateri sem sam sodeloval prvič. Tema z današnjega vidika morda ni ravno najbolj posrečena, je pa gotovo odraz časa v katerem smo živeli. Leta 1987, ko sem sam obiskoval zaključni razred, je minevalo 50 let odkar je bila na Čebinah ustanovljena Zveza komunistov Slovenije. Predstava, ki smo jo pripravili je nosila naslov Noč na Čebinah. Natančne vsebine se ne spominjam. Vem pa, da sem igral nosilno vlogo Edvarda Kardelja, ki je imel na sestanku tudi glavni nagovor. Da je bilo vse še bolj atraktivno, je bila del uprizoritve tudi pogostitev pri gostiteljih na Čebinah. Tako je eden izmed učencev prinesel domač jabolčnik, v zavodski kuhinji pa so za to priložnost spekli kruh, ki ga je gospodinja še toplega postregla. Tako smo združili prijetno s koristnim in na zelo dober, veččuten način poglobili obravnavano šolsko snov.

Pogosto smo imeli občutek, da je učitelj Roman Brvar v zavodskih prostorih cele dneve. In nemalokrat je bilo res tako. Če je bil v dopoldanskem času ves predan pouku, je bil z nami učenci v popoldanskem in večernem času pri krožkih klub OZN in deška ročna dela, pogosto pa tudi v našem prostem času. Pri deških ročnih delih smo urili ročne spretnosti in marsikaj praktičnega izdelali. Sam sem morda izmed vseh imel najraje krožek klub OZN. Pri tem krožku je prišla do izraza še ena Romanova odlika, njegova široka razgledanost in poznavanje problemov doma in po svetu. Krožek je v skladu z imenom obravnaval delo Organizacije združenih narodov po drugi strani pa tudi širše probleme našega sveta. V okviru krožka smo se veliko povezovali z nekaterimi šolami iz bližnje okolice, kjer so delovali podobni krožki. Roman se je potrudil in v goste povabil najrazličnejše zanimive osebe z različnih področji življenja in dela. S posebno ljubeznijo pa nam je skušal približati lepote Slovenije. Sam je imel, iz svojih potovanj ogromno diapozitivov, ki nam jih je ob različnih priložnostih skušal čim bolj približati.

Lahko rečem, da je Roman Brvar v mojem življenju zapustil močan vtis. Ko sem prišel v srednjo šolo sem marsikdaj občutil določene primanjkljaje na številnih področjih. Se je pa kmalu pokazalo, da sem imel pred mnogimi sošolci prednost pri splošni izobrazbi, pri čemer je zagotovo veliko vlogo odigralo Romanovo prizadevanje v času mojega šolanja v Zavodu. Prav tako lahko mirno zapišem, da ima veliko zaslug, da sem za svoj študij izbral ravno zgodovino in etnologijo. Ena izmed sodelavk mi je, ko sva se v Zavodski zbornici pogovarjala o enem izmed učencev dejala: (Je pa vsaj tukaj varno pospravljen.) Roman je bil zagotovo eden tistih, ki nikoli ni razmišljal na tak način. Ker je tudi iz lastne izkušnje vedel, kako je pomembno, da učenec, ki ima težave z vidom osvoji določeno znanje, je vso svojo delovno dobo izgoreval v želji, da nam ga bi čim več predal. In ravno zato je eden tistih, ki je pri nas, njegovih učencih, pustil globok, neizbrisen pečat.

Viktor Vertačnik