Slepi in slabovidni v Sloveniji v prvem tednu junija, ki ga zaznamujemo kot teden slepih, nagovarjamo javnost z željo po bolj vključujoči in dostopni družbi.

Naša oviranost je pogosto nevidna. Ne izstopa na prvi pogled, zato se pri načrtovanju storitev, oblikovanju izdelkov, pripravi informacij in organizaciji dogodkov na nas pogosto pozabi. A prav tam se začne dostopnost ali nedostopnost našega vsakdana.

Dostopnost ni nekaj zapletenega ali nedosegljivega. Je odločitev, pripravljenost, iznajdljivost in predvsem hotenje. V praksi pomeni: jasno zvočno usmerjanje, opisovanje dogajanja in vizualnih vsebin, kadar je to pomembno za razumevanje, osebje, ki zna ponuditi pomoč, prostori varni za gibanje, dostopnost informacij v različnih tehnikah (povečan tisk, zvok, brajica in/ali bralnikom zaslona prepoznavne besedilne datoteke, z jasno strukturo naslovov, preglednic, z opisi slik in grafov..).

Spletne strani in aplikacije so dostopne, ko omogočajo navigacijo s tipkovnico, imajo pravilno označene gumbe, obrazce in povezave, vključujejo alternativna besedila za grafike in slike ter omogočajo izbiro povečave in kontrastov.

Naprave in kuhinjski aparati so dostopni, kadar imajo otipljive oznake in gumbe, zvočne signale ali govorno podporo. Ravne steklene plošče brez tipnih oznak in zasloni brez zvočne povratne informacije za nas pogosto pomenijo nepremostljivo oviro.

Plačilni terminali, bankomati in drugi samopostrežni avtomati naj omogočajo samostojno uporabo – z jasnimi tipkami, taktilnimi oznakami ali zvočnim vodenjem. Brez teh možnosti smo primorani za pomoč prositi druge ljudi, kar posega v našo zasebnost.
Prometno okolje naj vključuje zvočne semaforje, taktilne vodilne poti, jasno označene robove stopnic in pločnikov ter zvočne napovedi avtobusov, vlakov in postajališč v javnem prometu.

To niso posebne ugodnosti. To so osnovni pogoji za enakopravno vključevanje, ki jih vsem nam nalaga tudi zakonodaja.
Ob tem pa želimo poudariti, da še tako dobre tehnološke rešitve in prilagoditve ne morejo nadomestiti človeka. Največ pomeni spoštljiv, empatičen odnos. Preprosto vprašanje »Ali potrebujete pomoč?« in pripravljenost prisluhniti, bo vselej ostala najbolj humana oblika pomoči. Osebna asistenca je velik civilizacijski dosežek in za nekatere slepe in slabovidne ključna podpora, ki pa žal ni dostopna vsem slepim in slabovidnim. A to ne pomeni, da ne potrebujemo več sočloveka. Še vedno potrebujemo odprto družbo, ki nas vidi, sliši in vključuje.

Slepi in slabovidni ne želimo posebne obravnave. Želimo le možnost, da živimo, delamo in sodelujemo, enakovredno z drugimi. V tednu slepih zato ne opozarjamo le na ovire, temveč ponujamo tudi priložnost, da skupaj gradimo prostor, kjer dostopnost postane standard in ne izjema.

Sonja Pungertnik,
predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije