Nagovor na odprtju razstave o tiflodidaktičnem opusu Romana Brvarja v KSS na Kotnikovi 32 v Ljubljani, 7. 5. 2026 ob 16:02.

Spoštovani zbrani, draga družina Brvar, cenjena soproga Maruša, sinova Miha in Luka.
dobrodošli na odprtju razstave, ki je posvečena delu in življenju tiflopedagoga Romana Brvarja, posvečena delu človeka, ki je pustil neizbrisen pečat v svetu vzgoje in izobraževanja slepih in slabovidnih.

Danes ne odpiramo le razstave pripomočkov, odpiramo zgodbo o predanosti, iznajdljivosti in globoki človeški veri v znanje.

Roman Brvar ni bil le učitelj zgodovine in geografije, bil je tudi vzgojitelj, vzornik in predvsem prijatelj, tako otrokom kakor tudi sodelavcem. Vse njegovo življenje je bilo most do znanja, izkušenj in življenjskih spoznanj.

Tudi sam je živel z izzivom slabovidnosti, a ga to ni omejevalo. Nasprotno, dalo mu je posebno občutljivost in razumevanje, ki ju je prelil v svoje delo. Njegovi pripomočki, ki jih danes občudujemo, največkrat niso nastajali v idealnih pogojih.

Nastajali so iz vsega, kar mu je prišlo pod roke. Vsak material je postal priložnost, vsak predmet učni pripomoček. Njegova ustvarjalnost ni poznala meja, ker je imel pred očmi en sam cilj: da njegovi učenci razumemo snov, da začutimo svet, ki ga opisuje, da nam znanje postane dostopno.

Roman Brvar je bil velik pedagog. Ne toliko po nazivih, temveč predvsem po srcu. Vse bi dal za svoje učence. In vendar si moramo danes priznati še nekaj. Učenci in sodelavci ga nismo vedno znali ceniti tako, kot bi si zaslužil. Njegova predanost se nam je včasih zdela samoumevna, njegove napore smo večkrat prezrli.

Prav zato je ta razstava toliko pomembnejša. Je priložnost, da se ustavimo, pogledamo nazaj in izrečemo tisto, kar je morda ostalo neizrečeno. Hvala, dragi Roman Brvar.
Hvala za tvojo potrpežljivost, za tvojo ustvarjalnost, za tvojo vero v znanje in ljudi. Hvala, ker si pokazal, da ovire niso konec poti, ampak lahko postanejo njen začetek.

Naj bo ta razstava ne le poklon njegovemu delu, ampak tudi opomin vsem nam, da prepoznamo vrednost ljudi okoli sebe, dokler so še z nami.

In roko na srce. Takšnih tiflopedagogov, kot je bil Roman Brvar, si danes lahko samo želimo. V Sloveniji namreč nimamo sistemsko urejenega izobraževanja za tiflopedagoge, čeprav bi jih samo v Centru IRIS potrebovali med dvajset in trideset.

Slepi in slabovidni učenci danes sicer večinsko obiskujejo redne šole, vendar brez tiflopedagoga njihovo vključevanje ne more biti zares enakovredno. Tiflopedagog ni le učitelj, ampak prevajalec sveta, ki pomaga, da znanje postane dostopno in razumljivo. Prav zato je delo Romana Brvarja danes še toliko dragocenejši opomin, kako pomembni so ljudje, ki znajo videti dlje od omejitev.

Dragi Romanovi svojci, vaša prisotnost nam danes veliko pomeni. Vaš mož in oče je s svojim delom obogatil številna življenja. Njegova zapuščina živi v teh pripomočkih, v spominih in v znanju, ki ga je predal naprej. Hvala vam, da ste nam ta zaklad dali na razpolago in pomagali oblikovati razstavo.

Hvala spoštovani člani komisije za muzejsko dejavnost. Razstava je sad vaših prizadevanj, vašega dela, predvsem pa vašega srčnega odnosa do vsega tistega, kar je v preteklosti gradilo našo identiteto.

Hvala vsem, ki ste kakor koli pomagali pri postavitvi razstave in hvala vsem, ki ste danes tukaj. Vsem želim prijetno druženje ob spominih.

Sonja Pungertnik, predsednica ZDSSS