Letošnji Dan na snegu je v celoti uspel! Smućišče na Rogli je bilo lepo pripravljeno in tudi vreme nam je bilo naklonjeno. O tem, kako lepo smo se imeli tako slepi in slabovidni smučarji kot prostovoljci-spremljevalci, pa vse in še več povejo izjave udeležencev:

Jana: “Prvič sem smučala na Rogli, kjer je bila res velika gneča, kar je oteževalo bolj sproščeno smučanje. Še bolj pa je to oteževalo delo naših požrtvovalnih spremljevalcev, za kar jim izrekam velik hvala… Ampak uspelo nam je brez poškodb in s polnimi srci zadovoljno zapustiti smučišča …
Kako dobro je srečati stare in nove obraze, ko smo nestrpno čakali na izposojo opreme, še lepše pa na koncu poklepetati in podeliti vtise.
Hvala Katjuši, ki nam je bila zopet pripravljena priskočiti na pomoč s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami, predvsem pa z velikim srcem.
Se že veselim naslednjih dogodivščin na smučeh v okviru ZDSSS.”

Katjuša: Tudi letos sem z veseljem sodelovala kot učiteljica smučanja in spremljala štiri slepe in slabovidne otroke. Prav vsi so neizmerno uživali … njihovi nasmehi, pogum in navdušenje so še enkrat potrdili, kako lep in pomemben šport je smučanje tudi za osebe z okvaro vida. Želim si, da bi bilo takih dni čim več.”

Marjetka: “Lep sobotni dan je bil. Želim si še več takih. Smučanje mi je res v veselje – svoboda in veter v laseh. Zadovoljstvo in sreča, da zmorem, in da mi je ponujena roka, s katero pridem varno do cilja. Upam na še več takih zgodb.”

Andreja: “Naš skupen dan na snegu je bil res čudovit, še vreme je bilo krasno.”

Robi: Lahko povem, da sem preživel en krasen dan. Ponoči sem bolj slabo spal, saj nisem vedel, kaj in kako bo. Čeprav Jano dobro poznam, sem si težko predstavljal, kako bo vse skupaj potekalo… Po prevzemu opreme se hitro podamo na zbirno mesto in se dogovorimo glede naše komunikacije na samem smučišču.
Meni je to bila ena nova izkušnja in sem bil malce v dvomih, kaj bo in kako bo steklo, saj sem se zavedal velike množice na smučišču in tudi velikih hitrosti. Predvsem pa sem se zavedal, da ne sme biti napak. Kljub vsemu se spustiva v štartu na palice. Meni je bil to malo nelagoden občutek in nisem občutil neke lahkotnosti gibanja. No, kaj kmalu po ‘lesenih’ začetkih se podava v strmino en za drugim in raziskujeva najino komunikacijo in jasnost navodil. Kljub temu pa ni manjkalo popravljanja ograje, pa tega, da komu zapelješ čez smučke, da se zaradi nas ustavi sedežnica in sidra … Pa nič ne de – vseeno sva uživala na sončku in v belih strminah.
Če potegnem črto si rečem lahko samo to, da sem ponosen in hkrati počaščen, da sem bil v vaši družbi kot spremljevalec. Hvala vam za to zelo pozitivno izkušnjo. Občudujem vas in vaš pogum pri premagovanju vsakodnevnih ovir in izzivov. Rad vas imam! … Naj za konec dodam še Ivanove besede: ko gre slepi smučat sta na smučišču prec dva norca.”