Kako zelo pomembno čutilo je vid, se mnogi zavejo šele, ko začne pešati ali ko gre z njim kaj narobe. Pa vendar je to tisto čutilo, ki ga polnovidni med vsemi čutili najpogosteje uporabljajo, se nanj največkrat oprejo in mu tudi najbolj zaupajo. Na to opozarjajo tudi nekatere ankete in raziskave v mednarodnem merilu, ki izgubo vida uvrščajo med najpogostejše in največje strahove med ljudmi.

Zato ni nič čudnega, da praznik vida ni le mednarodni, temveč svetovni dan. Pa vendar se v vsakodnevnih opravkih, razvadah ter ob uporabi številnih telefonov, tabličnih računalnikov in podobnih naprav pogosto premalo zavedamo, kako prav elektronske naprave s svojim sevanjem – poleg številnih drugih vplivov na zdravje – najbolj škodujejo vidu.

To, pa tudi naš način življenja in dela, ki ga narekuje čas, v katerem živimo, sta med najpogostejšimi dejavniki, zaradi katerih vse več ljudi prej ali slej naleti na različne težave z vidom. Ti se morajo obrniti po pomoč k specialistu in si nadeti očala, ki so bila nekoč statusni simbol, pozneje modni dodatek, danes pa za mnoge nuja.

Čeprav je svetovni dan vida na nek način praznik, je prav, da se ob njem vsaj za hip ustavimo in se vprašamo: ali res naredimo vse, da bi ohranili svoj vid zdrav? Ali tisti, ki se spopadajo z večjo ali manjšo izgubo vida, storijo vse, da bi ga ohranili vsaj na takšni ravni, kot ga imajo zdaj?

Tisti, ki so vid izgubili, pogosto povedo, kaj vse bi dali, da bi ga lahko ohranili. In res je tako – huda ali popolna izguba vida človeku postavi življenje na glavo. Potrebnega je ogromno truda, premagovanja, spodbud in miselnih preskokov, da se posameznik s tem sprijazni do te mere, da lahko z izgubo živi, dela in ustvarja. Do konca pa se z njo ne sprijazni nikoli.

Ob tem dnevu velja razmišljati tudi o tistih, ki niso popolnoma slepi, a imajo zaradi večje izgube vida številne specifične težave – ki se jih drugi pogosto sploh ne zavedamo ali pa nanje redko pomislimo. Mnogi slabovidni očal sploh ne nosijo, saj jim pri preostanku vida ne pomagajo – nekaterim bi celo škodila. Ker pa se tak človek v svojem okolju pogosto giblje samostojno, ga drugi ne zaznajo kot slabovidnega. Zato se v trgovinah, na uradih in drugod pogosto znajde v neljubih situacijah, ko skuša uslužbencem ali komu drugemu pojasniti, da nečesa ne vidi, in prosi za pomoč. Najpogostejše vprašanje, ki ga ob tem sliši, je: »Zakaj pa nimate očal?«

V takih trenutkih in ob tovrstnih vprašanjih je prav, da se iskreno zamislimo, morda tudi kaj preberemo na to temo – predvsem pa bolje pazimo na svoj vid, ne glede na to, v kakšnem stanju je. Številne lepote obstajajo, ki jih z besedami ni mogoče opisati. Čeprav največ vidimo, kadar gledamo s srcem, lahko marsikaj zaznamo le z očmi – in prav preko vidnih zaznav nam mnoge stvari pobožajo dušo. Zato spoštujmo to naše najpomembnejše in za mnoge najdragocenejše čutilo. Negujmo ga in zanj dobro poskrbimo, kajti ko vid enkrat začne pešati, je lahko že prepozno.

Naj današnji dan služi kot opomnik, da naj bo vid tisti, ki ne zavaja, temveč pomaga pravilno presojati. Ne pozabimo pa tudi na tisti notranji vid – to je vid, ki ne pozna barvnih odtenkov, ne svetlobe dneva ali prižganih luči, temveč se kaže v številnih odtenkih občutij. Prinaša svetlobo, ki je ni mogoče videti, a jo je v medosebnih odnosih mogoče še kako močno začutiti.

Avtor besedila: Sebastjan Kamenik,
predsedniški kandidat ZDSSS za mandatno obdobje 2025- 2029