Rodil se je v Ljubljani 6. decembra 1929. V Ljubljani je preživel vse svoje življenje in tam tudi umrl 27. marca 2015. Osnovno izobrazbo je pridobil v domačem okolju. Oslepel je v času druge svetovne vojne. V šolskem letu 1943/44 je obiskoval tretji razred III. državne moške gimnazije za Bežigradom. Ponesrečil se je 12. februarja 1944. Domača hiša je stala ob žici okupirane Ljubljane. Iz nje so ga s starši izselili Italijani. Bili so v pregnanstvu, dokler niso hiše zasedli Nemci, ki so jim dovolili, da so se vselili nazaj v zgornje nadstropje, saj je bila hiša spremenjena v utrdbo in obdana z bunkerji. Povsod je bilo polno streliva. Ko je Pavle našel dinamitne naboje, so jih s prijatelji iz radovednosti odprli in prišlo je do eksplozije. Pavle je oslepel in ostal brez desne roke. Leta 1947 je prišel v Zavod za slepo mladino, kjer je med tednom tudi bival, šolanje pa nadaljeval na viški gimnaziji, takratni IX. državni gimnaziji. Šolanje je ponovno nadaljeval v tretjem razredu. Z maturo jo je zaključil leta 1953. Zaradi pomanjkanja tehničnih pripomočkov, možnosti snemanja še ni bilo, se je učil tako, da so mu sošolci brali, on pa jim je pomagal na področjih, kjer so bili šibkejši. Bil je najboljši dijak viške gimnazije. Ko je brajeva tiskarna Franceta Petriča že natisnila nekaj brajevih učbenikov za gimnazijo, se je učil tudi iz njih. Po opravljenem študiju je leta 1958 pridobil naziv diplomirani filozof, smer germanistika, danes univerzitetni diplomirani germanist. Kasneje se je vpisal še na študij prava, ki pa ga ob obilici drugega dela ni končal. Tudi sicer se je vse življenje izobraževal, med drugim se je učil tudi esperanto. Poleg ljubljanske je bil član več drugih knjižnic, med drugim v Marburgu, New Yorku, na Dunaju in v Londonu.
učil tudi esperanto. Poleg ljubljanske je bil član več drugih knjižnic, med drugim v Marburgu, New Yorku, na Dunaju in v Londonu.

Zaposlil se je na Elektrogospodarstvu Slovenije, kjer je na tečajih poučeval nemščino in angleščino tamkajšnje zaposlene in tudi mnoge zunanje slušatelje. To delo je opravljal do upokojitve. Zaradi potreb delovnega mesta je hodil tudi na tečaje tehnične angleščine v Beograd.

Leta 1963 se je poročil z Mojco. Dve leti kasneje sta se jima rodila sinova Miha in Jure.

Organizaciji slepih se je pridružil že v svojem gimnazijskem obdobju in ostal njen zelo dejaven član do zrelih let. Ni bil človek za najvišje funkcije, je pa rad pomagal na zelo različnih področjih in pustil tudi vidno sled. S svojo razgledanostjo, znanjem jezikov in dobrimi stiki z okoljem je med slepe prinesel mnoge novosti.

V petem razredu gimnazije se je s šolo odpravil na zimovanje, kjer ga je sošolec Tine Košir pripel na smuči in tako je postal prvi slepi smučar pri nas. Za to panogo športa in rekreacije je v naslednjih letih navdušil kar nekaj slepih in organiziral tudi prva zimovanja zanje. Za vso to delo je leta 1973 prejel Bloudkovo plaketo. Kot navdušen šahist je veliko pripomogel k razvoju prvega govorečega šaha za slepe.
(Več: »OD TOČKOPISA DO E-BRALCA«, izdala ZDSSS, 2000)