Rodil se je 16. novembra 1925 v Begunjah pri Cerknici, umrl pa 6. avgusta 1984 v Ljubljani, kjer je živel večji del življenja. Oslepel je med drugo svetovno vojno pri zbiranju orožja. Kot slep vojni invalid brez ene roke je leta 1944 prišel v Zavod za slepo mladino v Ljubljani. Pri izbiri poklica se je, vedoželjen, kot je bil, odločil za študij na Učiteljišču. Po njegovem uspešnem zaključku se je vpisal še na Pedagoško akademijo v Ljubljani ter diplomiral iz tiflopedagogike, zgodovine in geografije. Ker mu to še vedno ni bilo dovolj, je v Zagrebu zaključil študij defektologije in si pridobil naziv profesor defektologije. Vneto zanimanje za esperanto je nadgradil s pridobitvijo diplome za poučevanje esperanta na osnovnih šolah. Leta 1950 se je kot učitelj zgodovine in zemljepisa zaposlil v Zavodu za slepe, po potrebi pa poučeval še druge predmete: spoznavanje narave in družbe, slovenščino, ruščino in esperanto. Delal je tudi kot vzgojitelj v internatu Zavoda za slepe. Leta 1972 je postal ravnatelj v Zavodu za slepo in slabovidno mladino ter na tej funkciji ostal do smrti. Kot ravnatelj je uvedel kabinetni pouk, celodnevno osnovno šolo ter pouk orientacije in mobilnosti. Njegova velika zasluga je, da so v šoli leta 1984 zgradili sodobno telovadnico. V času njegovega ravnateljevanja leta 1975 je Zavod za slepo in slabovidno mladino gostil prvo evropsko konferenco učiteljev slepih in slabovidnih.

France Rožanec je od leta 1968 na Pedagoški akademiji predaval predmeta tiflopedagogika in tiflomotorika. Bil je tudi član vladnega sveta SR Slovenije za socialno varstvo, kjer je zastopal slepe.

Leta 1946 je bil član ustanovne skupščine Združenja slepih Jugoslavije za Slovenijo. Od leta 1947 je bil član glavnega odbora. Krajše obdobje je opravljal tudi naloge tajnika odbora. Med letoma 1952 in 1960 je bil predsednik Združenja slepih za Slovenijo, od leta 1957 preimenovanega v Zvezo slepih Slovenije. V času njegovega predsedovanja je dokončno zaživela brajeva tiskarna, v kateri so tiskali brajeve časopise in učbenike. Ker je združenje delovalo v majhnih prostorih, si je ves čas prizadeval za večje prostore za delovanje. Veliko pozornost je namenjal tudi izboljšanju socialnega položaja slepih in iskanju novih možnosti za zaposlovanje. Leta 1960 je kot predsednik odstopil, a ostal še naprej aktiven član organizacije. Med drugim je bil 24 let odgovorni urednik časopisa Moj prijatelj.