Nekateri bralci oziroma snemalci zvočnih knjig so se obdržali tudi več kot desetletje in posneli ogromno knjig. Med najbolj priljubljenimi že v sedemdesetih letih sta bila zagotovo Slavko Masterl in Nada Atanasijević. Prvi je večinoma bral romane z vojno tematiko in tudi ljubezenske romane, druga pa je prevzemala pustolovske in zgodovinske romane. Barva njunih glasov je bila tako simpatična, da so slepi in slabovidni poslušalci spregledali določene pomanjkljivosti ali napačno prebrane besede in jima odpustili. Predvsem Nada Atanasijević je večinoma brala tuja osebna lastna imena in imena tujih krajev tako, kot so se napisala, nekatere besede pa tudi napačno in smešno naglaševala, da je poslušalcem šlo na smeh in da so jih še sami v šali uporabljali pri vsakdanjih pogovorih v času, ko so brali njene posnetke. Njena prikupna barva glasu je lahko iz manj dobre knjige ali pripovedi naredila zanimivo. Obratno pa je bilo pri poslušanju posnetkov uveljavljene gledališke igralke Vike Gril, ki je brala brezhibno, a katere glas in način branja se je marsikomu zdel tako melanholičen, da je iz dobre zgodbe naredila zoprno. Taki člani fonoteke so se sčasoma pričeli izogibati izposoji knjig z njenim posnetkom, če pa so že nehote naleteli na njen glas, pa so obupano odložili knjigo in je niso mogli brati naprej.

• V letih, ko so najboljši in ustaljeni stari bralci še imeli doma magnetofon od Zveze slepih in slabovidnih, da so doma snemali knjige za fonoteko, je bilo pogosto na posnetkih slišati zvoke iz njihove okolice. Včasih šume z dvorišča, ceste, najhuje pa ropotanje vrtalnega stroja nekje v bližnji soseski. Preden so bili zgrajeni snemalni studii na Groharjevi 2 v začetku devetdesetih let, je bila za potrebe snemanja knjig v isti zgradbi, tedaj v starem delu, na voljo tudi manjša sobica, pa se je morda tudi iz tiste okolice slišalo na posnetkih nekaj šumov, ker prostor ni bil ustrezno zvočno izoliran.
• Nekaj let, ko je zveza že imela snemalne studie, je v njih brala tudi bralka, sicer zaposlena na javnem radiu in televiziji. Brala je gladko in rahločutno, a po določenem času je utihnila in pavze so se lahko vlekle tudi do petnajst ali dvajset sekund. Nekateri slepi poslušalci so merili dolžino premorov na njenih posnetkih in ugibali, zakaj se bralka ustavi kar iznenada, največkrat sredi stavka, a nikakor niso mogli ugotoviti, zakaj in kaj počne. Mislili so, da se jim je pokvaril magnetofon ali da je na tistem mestu zvit in uničen trak. Izkušen knjižničar, vodja programa snemanja knjig, jim je nekoč zaupal, da si gospodična rada ureja make up, se ogleduje v zrcalcu in si lakira nohte. To je menda počela tudi med branjem in pozabljala pritisniti na tipko za začasno prekinitev snemanja.