Bralcem širom Slovenije je fonoteka KSS pošiljala zvočne knjige, posnete na magnetofonskih trakovih, nekoč (tako kot nekaterim še danes) po pošti, po nekaj trakov v škatlah, zapakiranih v posebno torbico. Lahko so dobili dve ali tri knjige naenkrat. Nekateri so prepuščali izbiro zvrsti leposlovja knjižničarjem, drugi so dobivali knjige na osnovi označenih naslovov v katalogu, ki so ga dobili po pošti v črnem tisku, nato pa so ga označenega vrnili na Groharjevo 2 v Ljubljano. Velike izbire bralci ob tem niso imeli, če jim katera od prispelih knjig ni odgovarjala. Na boljšem so bili Ljubljančani in tisti, ki so vsaj začasno živeli v glavnem mestu, ker ni bilo v navadi, da bi njim fonoteka po pošti pošiljala zvočne knjige. Oni so morali iti po knjige sami v fonoteko na Groharjevo 2. Če sami niso mogli iti zaradi slepote ali niso imeli spremstva, so tja poslali sorodnika ali koga drugega od bližnjih. Slabovidnim in slepim z malim ostankom vida, ki so še lahko hodili sami in uporabljali mestni avtobus, tak neposredni pristop v fonoteko ni predstavljal večje ovire. Da pa ne bi prepogosto hodili v fonoteko, so prišli po knjige na kolutih s torbo ali potovalko, da so lahko odnesli in prinesli vrnjenih več, vsaj pet do deset knjig. Nekatere knjige so bile tako obsežne, da so bile posnete na dveh, treh ali štirih trakovih, navitih na velikih kolutih. Če so bile posnete na večji hitrosti, se je število trakov povečalo. Običajno so bile posnete na srednji hitrosti in na dveh sledeh. Dolžina branja na eni strani traku je običajno trajala tri ure. Večja snemalna hitrost je zagotavljala boljšo kakovost posnetka. Nekateri so jo doma uporabljali za snemanje glasbe.