»Diktafon je vsestransko uporaben pripomoček za osebe z okvaro vida. Uporabljati sem ga začela okrog leta 2005. Po izgubi vida sem namreč postala popolnoma nepismena, računalnika in brajice nisem bila vešča, pisati in brati nisem videla. Spočetka je bil to analogni diktafon (verjetno Philips) z onimi majhnimi kasetami. Težava pri teh kasetah pa je bila, da se je trak neprestano trgal ali vozlal, tako da sem mnogokrat ostala brez posnetkov.

• Čez kakšno leto ali dve so se tudi pri nas pojavili digitalni diktafoni z glasovnim vodnikom. Moj prvi Olympus DM 550 sicer še ni imel naloženega slovenskega jezika, a mi to ni povzročalo težav, ker mi je nemščina precej blizu. Naslednji Olympus DM 670 pa je imel vodnik že v slovenščini. Pri digitalnem diktafonu so posnetki kakovostnejši, verjetnost, da bodo ostali shranjeni, je večja, lahko jih prenašamo na računalnik in obratno itd.
• Zato je zadnjih 16–17 let digitalni diktafon moj stalni spremljevalec tako v zasebnem življenju kot pri opravljanju novinarskega dela. Ob poročanju z različnih dogodkov in ustvarjanju reportaž za časopise, ki jih izdaja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, organizatorja vselej najprej povprašam za dovoljenje za snemanje in v glavnem ga dovolijo. Če pa to ni možno, se je treba znajti kako drugače.
• Ustvarjanje intervjujev poteka na različne načine, a nikoli brez diktafona. Včasih snemam intervjuvanca direktno, včasih se pogovarjam z njim prek različnih aplikacij ali po telefonu (vklopljen zvočnik) ter pogovor snemam. Vsekakor pa intervjuvanca vselej vprašam, če dovoli snemanje. Nikoli ne snemam brez njegove vednosti!
• Olympusov diktafon uporabljam tudi kot bralnik zvočnih knjig. Do Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne mi je omogočen prek EIS-a (Elektronsko-informacijski sistem pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije). Knjige na računalniku najprej iz stisnjene oblike razširim in jih prenesem v mapo Podcast na diktafonu. Tako lahko zvočne knjige poslušam povsod; pred spanjem,