»Magnetofon je moja osebna last (dediščina po pokojni zelo slabovidni babici),« pripoveduje Mateja Vodeb. »Vsa leta ga hranim v svojem stanovanju in do decembra 2024 še ni bil pripeljan v Knjižnico Minke Skaberne, še vedno je tu, v moji dnevni sobi.« (30. 12. 2024 ga je poklonila Knjižnici slepih in slabovidnih in s tem bodočemu Muzeju slepopisja; pripomba Staneta Padežnika, predsednika komisije za muzejsko dejavnost pri ZDSSS.)

• »Dolga leta je magnetofon uporabljala moja babica Danijela Vodeb, ki je imela 98-procentno okvaro (izgubo) vida. Bila je članica Medobčinske organizacije slepih in slabovidnih Celje od 9. novembra 1979. Hranim tudi še njeno člansko izkaznico, kartico Zveze društev slepih in slabovidnih in Knjižico za ugodnostno vožnjo slepih oseb.
• Magnetofon je babici služil za branje knjig iz Knjižnice slepih in slabovidnih, ki je bila takrat še na stari lokaciji (na Groharjevi 2, pripomba Staneta Padežnika). V branju zvočnih knjig je zelo uživala, prav požirala je knjige. Magnetofon je bil zanjo izjemna pridobitev. Pred tem je lahko brala zgolj krajše tekste s povečevalno lupo, kar pa je bil zanjo zaradi hude okvare vida velik napor. Veliko sem ji brala tudi sama, ko sem bila pri njej na počitnicah.
• Spomnim se, da sva šla z očetom magnetofon za babico kupit v Nemčijo leta 1980 ali 1981 in ga na zadnjem sedežu stoenke prepeljala čez mejo v Jugoslavijo. Zelo dobro se tudi spominjam, kako težki so bili potem nahrbtniki s trakovi iz knjižnice, ki sem jih redno na vlak nosila iz Ljubljane v Celje in prebrane nazaj. Pa kljub temu z velikim veseljem. Babica se jih je razveselila bolj kot karkoli drugega. Zagotovo je bila med najbolj zagnanimi bralci Knjižnice slepih in slabovidnih tistega časa.
• Kdo je magnetofon servisiral, žal ne vem. Vem samo, da smo ga morali redno čistiti in zelo paziti, da se ne bi poškodoval. Magnetofon je znamke Philips N4422, lepo ohranjen. Ko sem slišala, da se pripravlja muzejska zbirka, sem pomislila, da magnetofon ponudim muzeju, kjer bi služil za približevanje zgodovine slepih in slabovidnih javnosti.«