Stanetu Padežniku, vpisanemu na zgodovino in slovenščino na Pedagoški akademiji od leta 1976, je sprva brala in snemala na magnetofonski trak strokovno literaturo žena. Da pa je s tem po njeni službi ne bi več obremenjeval, se je dogovoril s slepima prijateljema študentoma Edvardom Kochom in Lujem Šproharjem, da si poiščejo prostovoljne bralce. Teh so prek radijske oddaje v živo na Radiu študent dobili okoli dvajset.
Toda kmalu so prostovoljci spoznali, da ni preprosto ure in ure sedeti ob mikrofonu, brati in snemati, zato so po vrsti odpovedali. Nekaterim tudi težka, suhoparna in v srbohrvaščini napisana literatura, polna strokovnih izrazov in tujk, ni ustrezala. Na koncu je Stanetu ostala samo ena zanesljiva bralka, upokojena učiteljica na Viču, kamor je težak magnetofon tovoril iz drugega dela Ljubljane, vozeč se z mestnimi avtobusi. Ko pa se je preselila v Tržiško Bistrico, ji je magnetofon nesel na Gorenjsko.
Prvič jo je zelo težko našel, saj je moral od avtobusne postaje v Tržiču pešačiti kilometre daleč do njenega naselja, spraševati ljudi po njenem naslovu in se potiti s težkim magnetofonom v roki, potem pa je zašel v hrib in spoznal, da so ga ljudje napačno usmerili. Po dvournem pešačenju, spraševanju po hišni številki njegove prostovoljne bralke, katerih ni videl, ker je imel samo 4 % ostanka vida, je le prišel do njenih vrat. Toda da bi lahko študiral, je moral ponoviti to pot čez nekaj tednov, ko je prebrala in posnela knjige, prenesti magnetofon od bralke domov in ji ga po izpitu znova namestiti za snemanje pri njej, saj ni imel dveh magnetofonov, kasetofonov pa takrat še ni bilo, razen nekaj izjem. Prijatelja Edvard in Luj sta se znašla drugače, in sicer je zgovorni Luj naprošal sošolke, da so jima brale in snemale potrebno literaturo. Na srečo sta oba študirala isto, sociologijo, in tudi diplomirala.