Kolutni magnetofoni so slepim in slabovidnim služili za študij, branje zvočnih knjig s posneto leposlovno in študijsko literaturo ter učbeniki za poklicne šole in gimnazijo. Uporabljali so jih tudi za snemanje govorjene besede in glasbe po lastnem okusu.

Posneto glasbo so si vrteli za razvedrilo, v internatu šolskega Centra slepih in slabovidnih v Škofji Loki pa so gojenci na posneto glasbo organizirali plese ob koncih tednov. Plesali so med seboj tisti, ki niso odšli domov in so ostali v internatu, ter z vzgojiteljicami, ki so jih učile nekatere standardne plese.

• Slabosti teh magnetofonov so bile, da so se zlasti tipke, ki so bile najbolj obremenjene zaradi neštetih pritiskov, pokvarile, popuščalo je pogonsko jermenje in umazale so se snemalne in produkcijske ali bralne glave. Do konca aprila 1985 jih je popravljal zunanji, pogodbeni serviser, če jih je uporabnik prinesel na ZDSSS, potem pa je zveza za te potrebe zaposlila strokovnega delavca za tehnične pripomočke Bogdana Saksido, kar je med drugim počel do prihoda kasetofonov. Kasneje so se uporabniki magnetofonov, pa tudi že prej, morali znajti sami. Menjave pregorelih diod pod tipkami je opravljal tudi g. Dori na Viču, upokojeni tehnični delavec RTV. Hibo je predstavljal tudi predvajalni del mehanizma za enakomerno pomikanje traku, ki je večkrat trak potegnil vase in ga navijal okoli vztrajnika. Če je uporabnik imel srečo, ga je izvlekel zvitega, a še uporabnega, sicer ga je bilo treba odrezati in konca zlepiti s selotejpom ter se sprijazniti z manjkajočim delom posnetka. Občasno je bilo treba glavi laično očistiti s palčko za čiščenje ušes, namočeno v čisti alkohol, in ju narahlo podrgniti, nato pa s suho pobrisati, sicer so zvočni posnetki zveneli zatohlo in vse slabše.
• Težave je predstavljalo tudi iskanje primernih bralcev prostovoljcev v sedemdesetih in začetku osemdesetih let, ko fonoteka v knjižnici na Groharjevi ni snemala študijske literature za potrebe posameznih študentov.

V petdesetih in šestdesetih letih so magnetofone uporabljali študentje, kot npr.: France Rožanec, Peter Confidenti, Pavle Janežič, Adolf Videnšek, Franci Kovačič, in vsi so se izvrstno uveljavili v družbi, ne le v poklicu.