»ALI JE SLEPIM IN SLABOVIDNIM OTROKOM RES OMOGOČENO ENAKOVREDNO VKLJUČEVANJE V ŠOLSKI SISTEM?« se je spraševala poslanica ZDSSS ob svetovnem dnevu brajice 4. januarja 2025 (ki jo je pripravila Nastja Žlajpah), posvečenem spominu na Louisa Brailla, ki je za slepe in slabovidne že pred 200 leti razvil to edinstveno pisavo ter jim odprl vrata v svet pisane besede. Brajica je več kot le metoda branja in pisanja, pomeni tudi simbol neodvisnosti in enakopravnega vključevanja v družbo.

Kako dragocena veščina je znanje brajice, sta povedala Alexis in Florijan, učenca drugega in tretjega razreda v inkluziji:

Alexis (8 let): »Berem rad in sem vesel, kadar si lahko sposodim knjigo. V knjižnici sem prebral vse štiri, ki sem jih imel na voljo. V šoli pa imam na voljo po tri različne knjige in se potem odločim, katero bom prinesel domov.«

Florijan (9 let): »Branje v brajici zame pomeni, da nisem odvisen od drugih in lahko berem enako kot moji vrstniki. Ko dobim svežo knjigo v brajici, me to zelo navduši, ker se sam odločim, kdaj se bom potopil v zgodbo. Rad hodim v Knjižnico za slepe in slabovidne Minke Skaberne.«

Pomanjkanje dostopnega gradiva v brajici, ki ga navaja tudi mladi bralec Alexis, pa ni edina prepreka. Kljub temu da živimo v družbi, ki se deklarativno zavzema za inkluzijo, odločevalci brajico vse prepogosto vidijo kot obrobno zadevo, ki zahteva posebej »ozko« financiranje in strokovni pristop, namesto da bi bila prepoznana kot nepogrešljiv kanal, ki gradi most do enakopravnega sodelovanja v življenju skupnosti.