V življenju sem imela veliko srečo.
Bila sem normalno videča vse do svojih poznih tridesetih let, ne da bi vedela, da v sebi nosim okvarjen gen, ki povzroča počasno propadanje mrežnice in s tem izgubo vida. Moja diagnoza je pigmentna retinopatija.
V službi sem bila vpeta v zelo zahtevno ter odgovorno delovno mesto. Postavitev diagnoze je udarila kot strela z jasnega. Življenje, načrti za prihodnost, vse se je v tistem trenutku kar ustavilo.
Bolezen je, na srečo, počasi napredovala in mi ponudila možnost postopnega prilagajanja spremenjenim okoliščinam. Na istem delovnem mestu sem ostala še naslednjih 18 let. Razvila pa sem vse možne tehnike organiziranosti in prilagajanja tako v zasebnem kot službenem vsakdanu.
V začetku je bilo veliko težkih trenutkov, zanikanja, jeze, žalosti. Vse to je normalno in legitimno. Vse dokler ne sprejmeš. In potem spet zaživiš, zadihaš. Ugotoviš, da je še veliko tega, kar zmoreš. In to je zelo dragoceno. In si hvaležen.
Spoznaš nove ljudi, druge slepe in slabovidne osebe. Oni slišijo in razumejo, ko jim pripoveduješ o kakšni težavi. In ugotoviš, da imajo nekateri manj ostankov vida kot ti, da so nekateri slabovidni ali slepi že od rojstva, a so pogumno in uspešno prebrodili vse svoje težave. Postali so moji vzorniki.

Ljubljana, november 2023