Mihova zgodba

Življenje je kot hoja v hrib. Je lepo, a hkrati težko in naporno. Od nas zahteva kar nekaj vztrajnosti in vložene energije, a za ves trud smo nagrajeni z lepimi razgledi in zadovoljstvom. Včasih hodimo po širokih in uhojenih poteh, spet drugič po strmih in zaraščenih stezicah. Nevarno je, če se znajdemo na brezpotjih, a ker so pred nami po istih ali podobnih poteh šli že drugi pohodniki, so poti označili in ponekod tudi zavarovali. Tako je tudi v življenju. Podobne življenjske izkušnje so imeli že naši predhodniki in od njih se lahko kaj naučimo. Vsak ima svojo in unikatno zgodbo. So pa tudi kakšni drobci te zgodbe, ki so zelo podobni. Slepota in slabovidnost sta že eni od teh. Vsak z okvaro vida vidi nekoliko drugače. Ovire in težave, s katerimi se srečujemo, pa so lahko zelo podobne.

Slaboviden sem že od otroštva. Po daljšem zdravljenju mi je ostalo približno 10% vida, dokler nisem pred 15 leti na boljšem očesu popolnoma izgubil vid, na slabšem pa mi je ostalo okrog 5%. Obiskoval sem redno osnovno šolo, nadaljeval na gimnaziji in se po študiju prava zaposlil v organizaciji, ki deluje na področju študentov s posebnimi potrebami. V vsakem obdobju sem našel kakšen izziv, aktivnost, hobi, ki me je izpolnjeval in mi dajal motivacijo za bolj polno življenje. Zaradi vida sem se soočal z raznimi ovirami. Pri tem je pomembno spoznanje, da tisto, česar ne moremo spremeniti, je dobro sprejeti in s tem živeti. Ovire, ki nam kakšno stvar onemogočijo, so lahko priložnost, da do cilja pridemo po drugačni poti. Vsak je obdarjen z darovi in talenti in vsak, ne glede na omejitve, lahko te darove deli z drugimi. Vsak lahko najde svoje mesto in poslanstvo v tem svetu.