Marijina zgodba

Moja zgodba bi lahko bila zanimiva, ker se že sedemdeset let spopadam z različnimi vrstami težav in omejitev, ki jih povzročajo okvare vida.

Začelo se je v otroštvu, takoj po preboleli hudi obliki ošpic, kar mi je kot posledico pustilo kratkovidnost, dalekovidnost in astigmatizem. Stanje se je z leti poslabševalo, pozneje se je pridružilo vnetje vidnega živca, katarakta in glavkom.

V mladosti in tudi še v zrelih letih teh težav nisem doživljala prav nič dramatično, težje postaja sedaj na starost, ko se pridružujejo tudi druge bolezni in gibalna oviranost zaradi težav s hrbtenico.

Ne glede na obdobje ali vrsto težav sem se vedno lahko zanesla na razumevanje in pomoč tako s strani medicine kot seveda družine, prijateljev, sodelavcev in “sotrpinov” s podobnimi težavami in različnimi izkušnjami.

Po invalidski upokojitvi pred dobrimi dvajsetimi leti sem se vključila v koprsko društvo slepih in slabovidnih, kjer sem bila deležna pomoči in novih znanj o slepoti in slabovidnosti. Kot psihologinja sem tudi sodelovala pri svetovanju posameznikom in družinam s težavami na področju očesnega zdravja.

Po nenadni moževi smrti sem se pred dvemi leti in pol preselila bliže k sinu v Ljubljano in se vključila v ljubljansko društvo slepih in slabovidnih, ki tudi nudi različne pomoči in dejavnosti za svoje člane. V okviru ZDSSS sem najprej koristila usluge Mreže spremljevalcev, še več pa mi v zadnjem času pomeni pomoč moje osebne asistentke.

Z veseljem se pridružujem programu dejavnosti Kresničk, ker verjamem v njen namen. Prepričana sem, da vsak človek v težavah občasno doživlja izkušnje in občutke, ki jih lahko zaupa in podeli le z nekom, ki gre ali je šel po isti poti.