Po enoletnem premoru smo v sodelovanju z Lions klubom Idrija, MDSS Nova Gorica, Hotelom Cerkno in Smučarskim društvom Novinar v nedeljo 22. januarja 2023 izvedli že 6. Dan na snegu.

To je dogodek s katerim želimo družinam slepih in slabovidnih staršev omogočiti smučanje celotne družine; tako slepim ali slabovidnim staršem, njihovim partnerjem in otrokom. Vsak od udeležencev ima svoje potrebe, želje, tempo smučanja… Na tem dogodku se res trudimo za to, da bi se vsak udeleženec naužil zimskih radosti po svoji meri. V kolikšni meri nam je to uspelo letos, boste najlažje preverili kar iz izjav udeležencev 😊 in filmčka.

Ker nisem več rosno mlad, sem pred časom sklenil, da se ne bom več smučal, da je bilo dovolj. Z letošnjim Dnevom na snegu se je vse spremenilo – še bom smučal!

(Ivan)

Dan na snegu smo preživeli čudovito. Bi si želela še več takšnih akcij. Zelo težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni spremljati pri smučanju. In ne samo, da so pripravljeni, čutiš, da jim je v veselje, da nam lahko pomagajo. Z mojo spremljevalko Silvo, sva se vmes, ko sva smučali in noge niso bile več napete, ustavili in občudovali naravo. Povedala mi je za vse hribe, ki so naokoli. Opisovala okolico in dogajanje okoli naju. Skratka, tako hitro je minilo, ko je bilo treba oddat karte in zaključit z avanturo tega dne.
Tako srčno in dobrovoljno spremljevalko sem imela. Hvala njej in seveda vsem, ki ste pomagali soustvariti ta lep dan.

(Marjeta)

S puncami smo se tretjič udeležile dogodka Dan na snegu. S Kio sva vsa tri leta smučali, mlajši dve pa sta se letos opogumili prvič in sta tudi smučali. Konec dneva sta bili zelo navdušeni. Tako že danes komaj čakamo naslednji Dan na snegu.

(Viktorija)

Lahko se pohvalim, da sva se s sinom Markom že večkrat udeležila Dneva na snegu, ki ga za družine slepih in slabovidnih staršev organizira Lions klub Idrija skupaj s še drugimi sodelavci. Na koncu prejšnjega tovrstnega srečanja sem se odločil, da se Dneva na snegu ne bom več udeležil, saj sem začutil, da moje telo ni več tako prožno. Posledično me je bilo strah za moje okončine in ostale dele telesa, saj sem le povprečen beri slab smučar. Sem pa »ziheraš«.
Po le nekaj kratkih vzpodbudnih besedah ga. Brigite Kosi sem spremenil takratno odločitev; (ni težko žabe »terat« v vodo, ko je pa fino). Brigita hvala za vzpodbudo.
Iz skoraj kopne Ljubljane smo z minibusom preko Vrhnike, kjer se nam je pridružila še ena družina, med prijetnim kramljanjem prispeli na Brdo – smučišče Cerkno. Vstopili smo v pravo zimsko idilo – pol metra naravnega snega! Poskušam se spomniti, kdaj sem nazadnje v živo videl tak prizor…
Srečali smo se s starimi znanci. Slepimi, slabovidnimi in njihovimi družinami ter lionisti. Zelo sem bil vesel stiska roke Andreja Kerna in Marka Vihteliča, kateri je bil že večkrat moj smučarski spremljevalec in sva si že večkrat prav prijateljsko izmenjala mnenja, izkušnje, poglede in še…
Po izposoji opreme je sledilo najboljše: spust po smučišču. Tokrat sva smučala skupaj s sinom Markom. Najprej naju je spremljala ga. Katarina Černe, kasneje pa je spremljanje prevzel sin in bilo je odlično. Hvala Katarina in hvala Marko – zelo sem ponosen nate. Ob nekaj spustih se je ura hitro bližala odhodu. Bil je krasen dan, poln vsega. Saj smo videli tako snežinke, kot tudi sonce. Občutili smo veter.
Naslednjič bi predlagal zgodnejši odhod iz Ljubljane. Sicer pa hvala vsem, ki ste sodelovali pri tem projektu: MDSS NG, ZDSSS, Smučarskemu centru Cerkno, Laions klubu Idrija in verjetno še komu za kogar ne vem da ste sodelovali pri organizaciji Dneva na snegu.

(Franci)

a res je, še eden lepših dni, poln veselja, zadovoljstva in užitkov, je za nami, za kar se vsem, ki ste se za to trudili, zahvaljujeva. Skupaj s hčerko sva bili na smučišču, smučali vsaka po svojih željah in zmožnostih, kar sta nama omogočila dodeljena srčna spremljevalca. Ravno zaradi tega je ta dan še toliko “več vreden”.
Dan se je začel z najboljšim vremenom za smučanje zame. Čeprav si s svojim vidom ne morem več kaj prida pomagati, mi je bilo super, da večinoma ni sijalo sonce, ker preveč blešči. Še bolj pa me je razveselila informacija, da bom zopet po nekaj letih smučala s spremljevalko Katjušo, s katero sva postali že usklajen smučarski duo. Tokrat sva morali prilagoditi način spremljanja zaradi mojega minimalnega vida. V veselje mi je bilo, se po nekaj letih premora, vrniti na smučišče Cerkno, se pozdraviti s prijatelji in uživati v odlični postrežbi.

(Jana)

Imeli smo se res super. Pri nas smo bili kar trije prvič na alpskih smučeh. Mislim, da sem bila na začetku prav jaz tista, ki sem si najbolj želela poskusiti to obliko smučanja, hkrati pa me je bilo tudi najbolj strah (tega prej seveda nisem priznala na glas). Sploh si nisem predstavljala, na kakšen način deluje smučišče – ali bo vlečnica, sedežnica, kako se kar koli od tega uporablja, kje se pustijo stvari. Še več: bila sem tako zelo nerazgledana, da sem mislila, da je smučarska karta podobna vstopnici za gledališče ali drsanje in mi jo bo na začetku nekdo pol odtrgal. O skeniranju plastičnih kartic pred sedežnico se mi niti sanjalo ni :). Šele zdaj mi je zares jasno, zakaj imajo vse moje športne bunde žepek z zadrgo na levem rokavu.
Z mojo spremljevalko gospo Silvo sva se zelo lepo ujeli. Pri prvem spustu sem bila malo prestrašena in sem ves čas zavirala, vsak naslednji spust pa sem bila bolj pogumna. Tudi zavoji so mi šli res dobro od rok in dan je kar prehitro minil.
Tudi moj partner Janko je včeraj prvič v življenju stal na smučeh. Padel je sicer večkrat kot jaz, mu je pa šlo zelo dobro. Tudi on je bil zelo vesel, da je imel ob sebi spremljevalca, ki mu je sproti lahko marsikaj pokazal in razložil.
Hči Julija je pri nas edina, ki je že smučala lansko leto v šoli v naravi. Že takrat ji je bilo zelo všeč in tako se je tega dne že v naprej zelo veselila. Tokrat je lahko preizkusila tudi malo težje proge.
Prav gotovo pa me je včeraj najbolj presenetil sin Matej. Najprej me je celo pot spraševal, če res mora imeti spremljevalca, da bi on rad smučal sam, pa čeprav ne zna – češ da se bo že naučil… Nato je dobil gospoda Brankota, s katerim sta se takoj zapletla v pogovor. Potem ga praktično cel dan nisem videla, na poti nazaj pa mi je razlagal nekako takole: “Mami bilo je noro, super, nepozabno. Gospod Branko ima tudi sinove in ve kako radi imamo fantje brzino. Je pravi športnik in si upa vse. Pri svojih letih je bolj pogumen od večine mojih prijateljev. Ima tudi veliko kondicije. Po kosilu sploh ne izgublja časa s počitkom, ampak je takoj pripravljen na smučanje, prav tako kot jaz. Pokazal mi je ogromno stvari od zavojev do hitrega zaviranja, kjer se pokadi sneg. Šla sva na najtežjo progo in tam vozila smuk. Neštetokrat sem padel, ker si tudi jaz marsikaj upam, ampak vsega še ne znam. Nič ni bolelo in veliko sva se smejala. Zelo sem mu hvaležen, saj razume takšne ljudi, kot sem jaz. Če bi bil na tečaju smučanja z drugimi otroki v skupini, se ne bi v celem tednu naučil toliko, kot sem se pri gospodu Branku. Res najboljši dan na svetu.” Tako nekako je šla njegova razlaga od Cerknega do Logatca, potem pa je že trdno spal.
Skratka vsi se strinjamo da je bil Dan na snegu 2023 res nepozaben in komaj čakamo naslednjega.

(Tina)