Sem Darja in skupaj z Nastjo sva se odpravili na potep po bližnji okolici.
Pohod je trajal nekje 3 ure, možno ga je tudi skrajšati. Prehodili sva 12 KM, povsod pa so avtobusne povezave, tako da se da prit tudi od drugod.
Od doma sva se odpravili proti FORMA VIVA – Luciano Ceschia Brez naslova, 1973, beton, 300 x 300.

Po Ljubljanski ulici, sva mimo naselja prišli do Betnavskega Gozda, ki leži severno od Betnavskega gradu. Predstavlja priljubljeno rekreacijsko območje prebivalcev iz bližnjih stanovanjskih sosesk.
Mnogi Mariborčani, ki so v poletnih mesecih željni osvežitve, se radi odpravijo na sprehod v bližnji Betnavski Gozd, ki leži južno od mesta, blizu Nove vasi v njem se nahaja Pustolovski park Betnava. Po Betnavskem Gozdu, ob sprehajalni poti, so nastavljene tudi table za telovadbo.
Na južni strani gozda je locirana Betnavska Poljana, ki je najbolj znana kot prizorišče, kjer je 19. septembra 1999, med slovesno mašo, papež Janez Pavel II razglasil škofa Antona Martina Slomška za prvega slovenskega blaženega. Maši je prisostvovalo več kot 200.000 ljudi. Na tej poljani, na travnatem hribčku je še pred kratkim stal velik bel križ, vendar so ga prestavili na drugo lokacijo.
Pot nadaljujeva proti Betnavskemu Dvorcu. Gozd je dobil ime po tej graščini, ki je na njegovem obzorju. Prvi lastniki dvorca so bili grofje Betnavski (von Winden), po katerih je grad tudi dobil ime. Leta 1877 so po njem poimenovali tudi cesto, ki od gradu vodi do mesta. Danes je dvorec žal v zelo slabem stanju. Zraven gradu, je most na katerem so nastajale najlepše poročne fotografije. Ob gradu stoji čebelarski center, kjer si lahko nakupite vse izdelke iz medu.
Od tu, se ob bližnjem potoku odpravima do spominskega parka Ledina, ki je avtentično prizorišče streljanja talcev, ki so jih Nemci v začetku 1945 pripeljali iz mariborskih zaporov. Obelisk so postavili leta 1955. Iz Ledine, se lepo opazi tudi mariborski dimnik. Že malo utrujeni, se med polji in ob potoku ter blokovskem naseljem odpravima proti meni ljubi Pekrski Gorci. Mimo bike parka, na poti odkrijeva Vilo Rustiko, ki stoji ob obzidju starega pokopališča.
Zadihani se povzpneva na 351 m visok grič, “Slovensko kalvarijo“, kjer se lahko sprostite in uživate obdani z gozdovi in vinogradi. Na vrhu Pekrske Gorce stoji cerkvica. Do nje vas iz vzhodne strani vodi križev pot s štirimi kapelicami. Z vrha griča se ponuja enkraten razgled na severno pohorsko pobočje in mariborsko ravnino. Na severozahodnem pobočju Pekrske gorce so leta 1955 postavili 60-metrsko skakalnico, po načrtih inženirja Stanka Bloudka. Na njej so se še v 70. letih odvijale mednarodne tekme v smučarskih skokih. Na začetku 80. let so skakalnico odstranili, njeni ostanki pa so še vidni danes.
Mimo kapelic se spustiva na cesto, ki vodi mimo radijskega in televizijskega centra, proti skupnosti Don Bosko. Tu se najdejo tudi trgovski centri, kjer si lahko kupite kaj za odžejat in pomalicat. Tako se približujemo našemu koncu poti. Jaz proti domu, obiskovalci pa na avtobus in proti kolodvoru, seveda takrat ko bodo vozili, ker peš je še do tam približno 7 km.

Jesenski pozdrav!

Darja Ter