“Silvia, a bi šla v sredo po Urbanovi poti?”
“Ni problem, greva!”

Tako se začne vsak moj pohod po Urbanovi poti – najprej si je treba organizirati spremstvo! Ko v sredo zjutraj stopim iz zidanice Silviina psička Lili skače od navdušenja, ker ve, da se bo spet hodilo. In tako se pohod začne … po etapah: najprej do konca asfalta in potem po kotalečih se kamnih do naše dislocirane parcele, ki jo prečkava. Od tam je kolovoz oz. peščena pot že bolj civilizirana. Ko se spustiva po “kanjonu” (tako sem jaz poimenoval zadnji klanec pred ravninskim delom, ker je pač malo ugreznjen). Na ravnini se na desno odpira pogled na Berčičke njive, cesto Metlika-Grabrovec in na vas spodnje Berčice ali Slanci.

Ob pogledu na levo pa si lahko spočijemo oči na zelenem travniku in gozdu v ozadju.
Med travniki, sadovnjakom in njivami naju pot ob vznožju Veselice (Veselica je hrib nad Metliko) pripelje do Osnovne šole Metlika. Osnovna šola Metlika je bila po načrtu ljubljanskega arhitekta Emila Navinška zgrajena leta 1966. Šola se je 1. septembra 1968 preimenovala v XV. SNOUB Belokranjsko (SNOUB: slovenska narodno osvobodilna udarna brigada). V tej šoli sem uspešno zaključil prve 3 razrede.

Spustiva se po zunanjih šolskih stopnicah do Pungarta. Na Pungartu se nahaja tik pred 2. svetovno vojno zgrajen Sokolski dom, danes kulturni dom Metlika. Ker v času, ko sem obiskoval 1. razred šola še ni imela telovadnice smo ob slabem vremenu imeli telovadbo v kulturnem domu. Šola je telovadnico dobila leta 1977.

Pot nadaljujeva do glavne ceste, se obrneva na desno, a že po nekaj korakih je križišče s cesto Metlika-Grabrovec. To cesto prečkava in pot nadaljujeva skozi novo metliško naselje hiš Bočka. Bočka je nekoč bila vikend naselje, se spomnim verza gospoda, ki je tam užival na vikendu in očitno imel tudi vinograd: (VINO IZ BOČKE, JE KOT MESO OD KVOČKE!”

In ko pod nogami začutim peščeno podlago vem, da je Bočke konec. Še malo naprej pa smo v spodnjih Berčicah ali Slancih. Najprej srečava krave, ki se mirno pasejo na pašniku. Skozi vas je cesta asfaltirana in vzpenjajoča se, a je vmes še en pliš makadama. Ko cesta postane položna vem, da sva skoraj na vrhu. Prideva do križišča, greva naravnost čez križišče, še malo naprej in nato na levo do cerkvice sv. Urbana zaščitnika vinske trte po katerem je pot dobila ime. Posebnost Grabrovca je ta, da stoji cerkev izven vasi. V času turških vpadov so si prebivalci nove hišice postavili malo višje kjer je bilo več globokih kraških vrtač, da so bili na ta način delno zavarovani pred Turki. Celotna pot je dolga okrog 6 km.

Zlatko Cigić