Murska Sobota je moje mesto in rada ga imam. Tu sem doma, tu urejam razne administrativne zadeve, tu nakupujem, tu se največkrat srečujem s prijatelji, tu se udeležujem raznih prireditev. Mesto kot vsa druga po Sloveniji, intenzivno urejajo in je že kar nekaj let razkopano, enkrat en del, drugič drugi. Končno podobo bo pa le enkrat dobilo. Mesto ima največ zelenih površin na prebivalca v Sloveniji. Nekega ohranjenega starega dela Murska Sobota nima, ima pa prelepo okolico, katero večkrat obiščem.

Moj celodnevni sprehod bom pričela pri katoliški cerkvi, s častitljivo starostjo, saj je na tem mestu svetišče bilo že leta 1071, narejeno iz materiala poganskega templja. Skozi leta je bila večkrat prezidana, porušena, pa spet sezidana, do današnje podobe. Cerkev je škofijska, posvečena dobrotniku sv. Nikolaju in prejšnji teden je v krožišču pred cerkvijo bil postavljen bronasti kip tega zavetnika, kot varuha mesta. Na Miklavževo je v mestu že leta poznan Miklavžev sejem, kot največja letna prireditev. Vendar v razmerah korona virusa letos tega ni bilo. Od tu se podam mimo znanega hotela Diana, ki je zadnje leto žal zaprt, proti hotelu Zvezda, ki je v častitljivi zgodovinski stavbi iz leta 1909. Tu je bila na balkonu hiše razglašena Murska republika. Na osrednjem trgu je spomenik zmage. Narejen je po načrtu ruskega arhitekta Arončika po končani 2. svetovni vojni, v spomin na zmago sovjetskih in jugoslovanskih partizanov. Spomenik je v osrčju mestnega parka, ki je eden najlepših ohranjenih grajskih parkov, velikosti okrog 9 ha. Po Trubarjevem drevoredu, ki vodi od Evangeličanske cerkve, pridemo do Szavparyjevega gradu, kot dvorec Bel Mura. V njem je stalna razstavna zbirka, gledališka dvorana, poročna dvorana, prostori za mlade in še druge namembnosti. Ob gradu je manjše umetno jezerce, priljubljeno za fotografiranje mladoporočencev. Mamice z vozički in malimi otroki pa rade opazujejo račke in posedajo na ličnih klopcah. V bližini na Grajski ulici, kjer sem sama živela dobrih 30 let, je hiša priljubljenega pesnika in literata, Ferija Lainščka.

Od gradu, preko nekaj ulic pridemo v gozd, imenovan Fazanerija, ki je pripadal lastnikom gradu, kjer je bil živalski vrt. Danes je to rekreacijski park, z znanim nogometnim stadionom Mure, letno mestno kopališče, teniško igrišče, trim steza, pohodniške poti, kolesarska pot, učilnica v naravi. Vse je v senci mogočnih starih dreves, ki dajejo podobo urejenega gozda domačih vrst dreves kot gaber, hrast, jesen. Fazanerija je med domačini zelo priljubljena v vseh letnih časih, saj je pozimi tu tudi sankališče na razbremenilnem kanalu, ki se končuje na zahodni strani. Na severni strani je potok Ledava, ki izvira na avstrijskem Štajerskem in teče mimo Murske Sobote, vse do Lendave. Potka po kanalu je zmeraj obljudena in desno od kanala se prične Romsko naselje Pušča. Ustanovili so društvo, ki je bilo leta 1991 registrirano kot prva romska politična organizacija. Zelo so aktivni in integrirani v lokalno okolje. Pot se je močno prevesila na južno stran mesta in zapustim kanal ter med kolovozom njiv prihajam do novejšega naselja privatnih hiš in številnih novogradenj. Tukaj se rada sprehajam in si napasem oči in uživam v fantastičnih ureditvah okolice. Vse mora biti kot iz škatlice in tukaj biva premožen sloj prebivalstva.

Med njivami in predmestnimi trgovskimi centri me pot vodi do Ribiškega doma in soboške kamešnice. Tukaj je nastal novi rekreacijski center Expano. 5 objektov, paviljonov, ki veljajo za izjemno arhitekturno stvaritev, se preliva drug v drugega, in veljajo za južna vrata Murske Sobote. Obiskovalcem je na voljo odlična restavracija, razstavni prostori, vodeni ogled s sodobno prikazano tehniko o zgodovini in današnji turistični ponudbi celotne pokrajine. Nekaj zares vredno ogleda. Najlepši del celotnega parka pa je jezero, iz katerega so dolga leta pridobivali gramoz. Gradbinci in separacija se je preselila nekoliko višje in še zmeraj obratuje. Jezero je urejeno, namenjeno v enem delu za ribiče, v drugem za vožnjo s čolni, za kopanje, del obrežja je namenjen kampu. Lično zgrajeni paviljončki so namenjeni za oddajo za piknike in druženja zaključenih skupin. Veliko je gostinske ponudbe, v ličnih terasah in separejih. Skratka ni da ni. To je zadnja novodobna pridobitev, ki je tik ob obvoznici avtoceste in je lahko dostopna. Letos je točka zelo popularna za obiskovalce iz celotne Slovenije, najmanj je domačinov. Parkirišče je že skoraj premalo, saj ga je polovica namenjena avtodomom, ki so v Sloveniji vse bolj priljubljeni. Je pa res vrhunec poletja in drugače ne more biti. Zanimivo, da se letos tudi sama prvič kopam v jezeru in to na željo gostje, ki me je obiskala in par dni bila pri meni. Nikoli se nisem spomnila, saj se mi je kopanje v jezeru zdelo zmeraj nevarno. V njem vsako leto kdo utone. Zmeraj sem se raje šla kopat v bazene, ki jih na našem področju ne manjka. Sedaj je seveda drugače, saj je poskrbljeno za varnost in tudi obala je lepo urejena. Prelep je že samo izlet do Expana, pohod okrog jezera, kjer je speljana pohodniška in kolesarska pot, pa lahko človek vidi in doživi marsikaj. Ribiški dom pa trenutno sameva, ali ga je zasenčil Expano, ali pa je kaj drugega narobe ne vem. Vsi bi lahko imeli obiskovalce in nudili kar najboljše, kot odlični gostitelji, kar Prekmurci tudi smo in znamo.

Od jezera me pot vodi med njivami, mimo travnatega športnega letališča Rakičan. Od daleč me pozdravlja majhen stolp za kontrolo poletov malih športnih in jadralnih letal. Možni so panoramski leti, aktiven pa je tudi Balonarski klub. Drugo leto se na tem prizorišču pripravlja svetovno prvenstvu med balonarji. Nič kolikokrat je nebo nad Pomurjem polno pisanih balonov, ki krasijo pokrajino. Razveseljujejo nas, ki jih gledamo navzgor in tiste, ki so v košarah in s ptičje perspektive gledajo dol.

V Rakičanu je tudi dvorec, kjer bi naj že v srednjem veku stal grad. Kasneje je to bila obcestna utrdba in z dograditvami je bila spremenjena v 17. stoletju, v podeželski dvorec. Ta je obdan z ohranjenim angleškim parkom. V dvorcu Rakičan ima sedež Konjeniški klub z 20. konji, učnim centrom in funkcionalno ograjenimi prostori za sprehode in jahanje konj. V dvorcu deluje odlična ekipa, ki črpa Evropska sredstva, ga obnavlja, pripravlja različne aktivnosti, nudi razne tečaje, namestitve, delavnice, prireditve. V neposredni bližini dvorca, ob parku pa se razprostira in nadaljuje velik kompleks bolnišnice Murska Sobota, z različnimi oddelki in pripadajočo infrastrukturo.

Moja pot me vodi naprej proti severu mesta do potoka Ledava, ki je mejna točka in mesto zapira na tej strani. Čez Ledavo je velik kompleks nakupovalnih centrov, tako rekoč je celotno mesto z vseh strani okupirano z nakupovalnimi središči. Ta se mi zdijo kot neki stražarji, kot vsiljivci, kot vstopnica v mesto, da jih moraš obiskati in jih je preveč. Nasploh smo v Sloveniji znani po tem, da glede na število prebivalcev imamo največ nakupovalnih centrov. Moralo bi biti ravno obratno, saj bivamo v odlični deželi, z raznoliko pokrajino, odlično zemljo in bi Prekmurje moralo biti žitnica Slovenije. Butično kmetijstvo, samooskrbno in z vrhunsko hrano, to bi moralo biti naš potencial in vzgled Evropi. Žal je vse to šlo v drugo smer in vprašanje je, kako bomo stvari zastavili za naprej. Veliko razmišljam o tem, in žal mi je, da smo ob osamosvojitvi vse to imeli, pa so verige trgovskih centrov, ki smo jih spustili v deželo, vse to spremenile.

Ob potoku Ledava je prečudovita sprehajalna pot, ostanki nekoč mogočnega mlina, družbo mi delajo številne race, ptice, pisane cvetlice in velik kompleks opuščene vrtnarije. Krog pohoda sklenem pri vojašnici v Murski Soboti, na Kopališki ulici.

Kako malo je potrebno, da se nam kaj dogaja, da lahko tudi brez denarja in stroškov preživiš bogat in zadovoljen dan.

Marinka Jerič