Lepo darilo smo državljani Slovenije dobili od države, da pomagamo turizmu. Ob izpadu dohodka turistične dejavnosti, je prav, da državljani, kar smo dobili tudi izkoristimo in na nek način vrnemo dejavnosti. Z veliko ljudmi sem govorila, da bonov ne bodo koristili. Po razmisleku se odločim, da jih sama izkoristim na morju. Ker od prijateljic nisem dobila sopotnice in zainteresirane za skupni oddih, se za dopust odločim sama.
Prava umetnost je bilo v nahrbtnik spravit posteljnino, brisače, kopalke, obutev, oblačila in druge drobnarije za 7 dni. Pri pakiranju sem prava mojstrica in nikoli mi nič ne manjka. Veselo se odpravim na avtobus, znani Pirančan, ki iz Murske Sobote do Pirana, vozi že dobrih 40 let. Avtobus je v času dopustov kar zaseden, saj nekateri koristijo turistične bone in upokojenci zastonj vožnjo po Sloveniji. Prednost seveda imamo tisti, ki vstopimo najprej. Lepo se je peljati in občudujem kraje, pokrajino, vstope novih potnikov. Krajši postanek je v Ljubljani, tako da lahko pojem sendvič, pa na stranišče še lahko stopim. Opazim, da ni niti sedeža praznega. Dobro je, da avtobus vozi po avtocesti. Prve potnike odložimo v Postojni in potem še v vseh obmorskih krajih Kopru, Izoli, sama izstopim v Strunjanu. Avtobus še potem odlaga v Portorožu in na končni postaji Piran. Za pot sem porabila slabih 6 ur. V najhujši vročini se znajdem v krožišču, na avtobusni postaji ob glavni cesti. Pogumno si oprtam nahrbtnik in jo kar peš mahnem mimo solin pod hrib Strunjana, proti cerkvici, kjer sem nastanjena v penzionu Stela Maris. Lačna sem, žejna, vroče mi je, nahrbtnik je težak, hoja utrujajoča. Pot se mi je zdelo neizmerno dolga. Najti hočem kakšno bližnjico, pa vprašam nekaj mimoidočih turistov, vendar ni druge poti, kot ta, na kateri sem. Končno prisopiham do recepcije, vzamem ključ in lepa klimatizirana sobica me čaka. Oddahnem si, se lepo namestim, okrepčam iz zalog nahrbtnika, sedaj bo pa treba najprej v nabavo, saj nimam pijače, ki je v vročini nujno potrebna. Po isti poti se vrnem do krožišča in od tam do najbližje trgovine. V hotelu imam samo nočitve z zajtrkom, v strogih omejitvenih razmerah. Ostalo si bom organizirala sama, saj imam plan vsak dan biti kje drugje.

Preostanek popoldneva izkoristim za najbližjo plažo in se podam v hrib do belega križa in na Mesečevo, najlepšo plažo slovenskega primorja. Strmi klif pada globoko, 80 metrov, pod katerim je naravno morsko obrežje. Ohladitev in plavanje mi dobro deneta, uživam v lepih barvah morja, zelene okolice in že zahajajočega sonca. Tukaj ni veliko obiskovalcev in kar porazgubili smo se pod strmo steno. Moti me le dotik meduz, ki so majhne, vendar zelo neprijeten občutek, tako da ravno v vodi nisem sproščena in ne plavam predaleč. Dan je minil kot bi mignil.

Naslednje jutro se po zajtrku odpravim po grebenu ob morju proti Izoli. Čudovit sprehod poln razgleda, tako na morje kot v notranjost. Hiše z vrtovi, nasadi oljk, vse ograjeno in evidentirano. Lep je pogled na Tržaški zaliv, redka plovila in želja, da čim prej pridem do morja in ohladitve. Pred mano je kamp in počitniški kompleks Belvedere, katerega obidem in se po zaraščeni potki spuščam proti obali. Potka izgine in grem mimo privatne hiše, kjer povprašam za pot in hitro pridem do obale. Že pri hotelu Belvedere, ko sem šla skozi kamp bi se morala spustiti proti plaži. Nič za to, bom pa nazaj grede ubrala to varianto. Poiščem lep prostorček, uživam v plavanju, vendar so tudi tukaj meduze. Ko sem lačna se odpravim do Simonovega zaliva in v Izolo. Tukaj je velika množica ljudi, tako na plaži, kot lokalčkih ob njej, zato raje zavijem v notranjost. Prijetna prodajalka v butiku, kjer vržem oko za lepimi oblekami, me napoti v odlično restavracijo, kjer kosim. Zmeraj je lepo vzpostaviti kontakt z domačini, ti najbolje vedo in te pravilno usmerijo. Stvari na moji plaži so me počakale, še prijetna ohladitev in počitek in po najkrajši poti se vrnem v Strunjan.

Naslednji dan dobim informacije, kje je Strunjanski tunel, za katerega mnogi ne vedo, in se odpravim spet v Izolo po južni poti. Srečujem mnoge kolesarje, ki koristijo to mirno cesto, ki vodi skozi vasice in delno poteka vzporedno ob glavni magistralki. Potem se obrne v notranjost, med sadovnjake in vinograde. Odlično je pešačenje in se zmeraj poslužujem dopoldanskih ur, ko sem spočita in vročina še ni prehuda, saj je popoldne prevroče. Moj vsakodnevni cilj je, da do poldne pešačim in odkrivam nove poti, potem sem na plaži, opravim kosilo, počitek in kopanje, ko se proti večeru po najkrajši pot spet vračam v Stela Maris. Odlično sem si to organizirala in sem vsak dan kje. Na poteh srečujem ljudi, s katerimi izmenjamo informacije, poklepetamo in ugotavljam, da so vsi zelo prijazni, odprti in zmeraj kaj novega izvem. Tudi sama rada priporočam prehojene poti in povratno informiram obiskovalce. Za Strunjanski tunel ni nobene oznake, pa tudi mnogi ne vedo zanj. Spet sem v Izoli, po ohladitvi v morju, pa se odpravim še na vzhodno stran, ko prečkam marino, grem mimo upokojenskega hotela Delfin, ki je nabito poln proti staremu delu Izole. Koristim tukajšnjo plažo, kjer so spet meduze. Opazim, da se kopa malo ljudi, očitno ta nadloga moti tudi druge. Peš se proti večeru odpravim proti Belvederu, skozi kamp in grebenski poti v Strunjan.

Sedaj pa je že čas, da koristim domačo plažo in naslednji dan je namenjen Strunjanu, solinam, kjer opravljajo zemeljska dela z bagrom, raziskovanju Krkinih vil in poti, ki me po zahodni strani pripelje do belega križa in Mesečevega zaliva. Strunjan velja za slovensko klimatsko zdravilišče in področje je v zaščitenem krajinskem parku. Soline in pridobivanje te dobrine je darilo morja, sonca in vetra. Kot opazim je ta dejavnost bolj reprezentančnega značaja in se sol ne pridobiva v večjih količinah, namenjenih tržišču. Jezero ob solinah je polno rac, labodov, trstišča. Na novo je zgrajeni most, dela se še odvijajo in pot nameravajo speljati do glavne ceste do plaže v Salineri. To bo občutno skrajšalo pot proti Portorožu, Piranu. Sedaj ko pešačim opazim in občutim vsaki meter hoje in kako bi lahko kaj skrajšala in prečkala. Na poteh je veliko kolesarjev, vendar po bližnjicah in grebenskih potkah mi kolo kaj dosti nebi koristilo in sem se pravilno odločila za pešačenja. Dobra izbira je bil tudi manjši nahrbtnik, v katerem je vse kar rabim za čez dan. Strunjanski polotok tako nudi niz aktivnosti in me je zaposlil za cel dan. Vmes sem se kar nekajkrat tudi skopala. V Strunjanu je veliko Prekmurcev, ki so se pripeljali z avtobusom, Društvo za osteoporozo ima vsako leto tukaj organiziran dopust za svoje člane. Koristijo Krkine počitniške kapacitete. Kar veliko jih poznam in jih v teh dneh srečujem.

Žilica mi ne da miru in naslednja trasa poti me vodi do glavne ceste, v kamp, kjer po priporočilu opravim odlično kosilo. Tu je veliko motoristov in tujcev, ki so prav tako lačni. Levo pot vodi skozi tunel do Portoroža, sama pa se držim obale, ko pridem do plaže, ki je nasproti solin in Strunjana, do hotela in plaže Salinera. Tukaj je čudovito plavat in na srečo me ne oplazi nobena meduza, za počitek pa imam lepo senčko. Od tu je izhodišče poti proti Piranu. Naslednji dan jo nadaljujem in se povzpnem del poti po serpentinasti cesti, ki zavije na potko skozi gozd in vasico Pacug proti Fiesi in Piranu. Vreme ravno ni za kopanje, tako je hoja odlična izbira. Srečam mlade, ki so v šoli potapljanja in desno opazim odcep k počitniškemu domu za otroke s posebnimi potrebami. Nato se steza strmo usmeri v Fieso. S hriba se mi nudi lep pogled na dve jezerci in lepi zaliv, s hotelom, restavracijo, kampom in nekaj ljudmi, ki se sprehajajo. Tukaj je ploha, ko vedrim in prijazen gospod mi pokaže potko, ki vodi direktno na glavno cesto in trgovino Mercator na obrobju Pirana. Srečo imam, da je trgovina še odprta, saj je nedelja in ob 12. zapirajo. Sprehodim se proti obzidju, ko me ponovno ujame ploha in vedrim v odlični restavraciji, kjer opravim kosilo in počakam da preneha deževati. Po isti poti se vračam in v zalivu Salinera se še okopam in vesela vrnem.

Dopoldan je deževen, zato se s avtobusom odpravim v Koper in v znano vrtnarijo, kjer dobim nekaj želenih informacij za eksotične rastline, ki jih nabavljam. Koristim mestno plažo, saj je nehalo deževati, na tržnici si privoščim ribje specialitete in se vrnem v Strunjan. Vsak večer sem tudi pri sveti maši, saj je hotel zraven cerkve in bi bilo škoda, da tega nebi izkoristila. Čudovito je bilo poslušat orgle in vaje pevcev, ko sem že v sobi počivala in počasi tonila v spanec. Preživela sem zelo aktiven dopust in zvečer mi ni bilo še za kakšen sprehod. Ko se nimaš na nikogar zanašati opažam sem bolj pozorna, bolj odločna in bolje vse planiram in izvedem.

Prehitro je minilo 7 dni, ko sem spet na avtobusu in se vračam direktno domov. To je bil odličen dopust, kjer sem uživala na lepi slovenski obali in spoznavala nove poti, ki jih mnogi ne poznajo.

Marinka Jerič