02.3. 2022

Na izlet se je odpravila in ga opisala ga. Marinka Jerič

Kot svetovna popotnica sem letošnje leto zelo prikrajšana za potovanja, vendar se ne dam. Zmeraj sem polna idej in načrtov, pa si glede na razmere, omislim izlet na Goričko. S kolesom se zapeljem v Mursko Soboto na vlak. Ta me v dobre pol ure pripelje do skrajne severne točke Slovenije, v Hodoš. Že sama vožnja je bila nekaj posebnega. Sem na hodniku vlaka, kjer je prostor za kolo. Na tej relaciji se peljem prvič. Na vlaku smo redki potniki. Kar milo se mi stori, ko opazujem znane mi kraje, ki si jih ogledujem z drugačne perspektive. Sem kot otrok, ki zvedavo gleda napise naselij Puconci, Mačkovci, Gornji Petrovci, Šalovci in končna postaja. Na vseh se je vlak zaustavil. Naprej ni več naselij, rahla vzpetina, ki prehaja v obsežen gozd in edina cesta, ki pelje naprej na Madžarsko, prav tako železniška proga.

Hodoš je mala vasica in sprva se ne znajdem. Nikjer nikogar, le lepo železniško poslopje, ki sameva. Zajaham kolo in se zapeljem po vasi. Hitro naletim na možakarja, ki kosi obcestno brežino in ga vprašam za pot do Domanjševcev. Usmeri me na nadvoz, ki prečka progo. Malo poklepetava in mi pove, da je v vasi okoli 300 prebivalcev, ki pripadajo madžarski narodnosti in evangeličanski veroizpovedi. Pretežno se vsi ukvarjajo s kmetijstvom, ki je tukaj zaščiteno, le redki imajo službe. Večina prebivalstva je starejših. Kot posebnost kraja je železniška proga, ki je povezana z Madžarsko, tako da dnevno pelje nekaj vlakov. To je velika pridobitev za kraj. Severno od vasi se nahaja umetno jezero, ki je habitat vidre in si zelo prizadevajo za ohranitev te vrste. Okrog je lepa sprehajalna pot, ki v ločju nudi zavetje raznim pticam, racam. Po prisrčnem klepetu se usmerim proti naselju Domanjševci.

Čudovito je biti na kolesu, občutje je fantastično. Svoboda, lahen vetrič, ki na kolesu zmeraj pihlja, aromatične vonjave, ogledi, ko se peljem mimo hiš, dvorišč, njiv, gozdov… Sončen popoldan, kaj bi si človek še želel. Kot žejna goba vpijam lepote. Enakomerno poganjam pedale, včasih stopim s kolesa, ko je strmina prehuda. Konfiguracija terena je ravno ta prava, ni prestrmo, pa tudi ni samo ravno. Vsako naselje ima gasilski dom in cerkev. Domanjševci ležijo v dolini potoka Mala Krka in to je strnjena obcestna vas. Na vzpetini je evangeličanska cerkev sv. Martina in tu se prične Martinova pešpot, ki pride iz Madžarske. Žal je zaradi epidemioloških razmer zaprta. Kmetje na travnikih kosijo. Opazim staro kosilnico, ki smo jo nekoč uporabljali tudi doma. Tudi druga mehanizacija, traktor, vozovi je stara. Večino dela pa se še zmeraj opravljajo ročno.

Kolesarjenje nadaljujem do križišča cest, ki vodijo levo za Ivanjševce in desno v Berkovce, vendar se po hribu spustim naravnost v Prosenjakovce. Omenjeni vasici sta odcepa, ki naprej ne vodita nikamor. Prosenjakovci so večja vas, s šolo, z vrtcem, pošto, trgovino, krajevnim uradom, zdravstveno postajo, tu je sedež madžarske narodne skupnosti, tu je nekaj več hiš. Te so grajene po istem principu in me zelo spominjajo na Madžarsko, nizke, škatlaste, s štirioglato streho. Srečam družino na travniku, ki grabi travo in spravilo je zelo preprosto. Dve mladenki pridno vrtita grablje, kar je redkost. Večina prebivalstva se še zmeraj ukvarja s kmetijstvom. Tukaj se je čas ustavil. Skozi dolino Ratkovskega potoka je speljana cesta in pokrajina je obdelana. Južna pobočja so zasajena s trto, na severu pa so travniki, ki prehajajo v gozdove. Tu pa tam je kakšna lovska preža, drugače pa povsod mir in idilično vaško življenje. Ljudi je malo, tu pa tam srečam kakšen avto, drugače pa ničesar. Od Prosenjakovcev preko Pordašincev do Motvarjevcev je ena sama obmejna samota. Velika prostranost njivskih kompleksov, ki so v lasti velikega prekmurskega podjetnika, prehajajo v ogromen gozd. Občutek imam kot da sem nekje v Sibiriji. Še breze, s svojim svetlim deblom me spominjajo na prostranost dalnjega vzhoda. Cesta se vije in dela okljuke. Malo me skrbi za gume kolesa, saj so že precej razpokane in bi jih že zdavnaj morala zamenjati. Če tukaj ostanem v defektu bo težava. Ta svet se mi zdi je zelo daleč, nekje »Bogu za hrbtom«, kot radi pravimo. Preženem misli in uživam v pokrajini, napolnjuje me bogati vonj že jesenskih arom in duša mi poje. Presrečna sem in šele sedaj odkrivam ta prelepi košček domovine.

Že od daleč me pozdravlja krajevna tabla Kobilje. Vasica v objemu mogočnih gozdov in skrbno obdelanih vinogradov je zadnja vas tik ob madžarski meji. Zanimivo, da je vasica znana po tem, da tukaj ni dvojezičnosti, je čista slovenska vas, ki je najbližja Madžarski. Ima svojo občino, ki jo sestavlja to edino naselje. Kobiljanski potok deli naselje, odločim se da se držim levega brega. Nekdaj je ob potoku bilo več mlinov. Vas je zgledno urejena in potok je kot okras. Preko nove brvi pridem v center kraja. Oglasna deska, panoji in park ob cerkvi pričajo o aktivnostih v kraju. Spadajo v Krajinski park Goričko in tu je kar nekaj naravnih in kulturnih zanimivosti. Aktivno deluje Kulturno društvo, Lovska družina, Gasilci, Upokojenci, Društvo mladih, Čebelarsko društvo. Imajo samostojno župnijo in prelepo cerkev sv. Martina. Žal tudi zaprta. Nekoč bi naj tukaj bil samostan Benediktincev, kar pričajo ostanki in zgodovinski viri. Ti poročajo o pohodu Turkov skozi dolino in na pokopališču vidni ostanki pokopa turškega paše in nekaj vojakov. Zadnje čase vas obišče več popotnikov, ki so na Martinovi pohodniški poti. Da občina lahko deluje skrbi okoli 600 prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, v kraju je 5 večjih kmetij, 12 registriranih podjetnikov, nekaj ljudi pa se vozi na delo v Lendavo in Mursko Soboto. V kraju je lepa šolska zgradba s telovadnico in vrtcem. Telehiša z razstavnim prostorom in prostori za delovanje društev je zaprta.

Kraj me je navdušil. Domačini me usmerijo proti vinogradom, od koder je prelep pogled na Kobilje z ene strani in z druge proti Dobrovniku. Od tu me pot vodi v Renkovce, Gančane do doma. Izlet je trajal tri ure in sem veliko videla, veliko zvedela, najbolj pa uživala v naravi in se lepo razgibala. Trasa je odlična, ves čas ob Madžarski meji, kanček zadnje idile, sveta, ki je povečini že izginil. Isto pot je možno prehodit peš, vendar bo pa to trajalo malo več časa.


logotip 100-letnica ZDSSS
Prijava v EIS




Teden slepih in slabovidnih 2024

Prvi teden v juniju obeležujemo teden slepih in slabovidnih. Novice in dogodki
DOBRODELNOST

logotip 100-letnica ZDSSS

Nič vas ne stane, da ste dobrodelni. Del odmere od dohodnine lahko namenite slepim in slabovidnim.
Več informacij

Blinda

KNJIŽNICA SLEPIH IN SLABOVIDNIH MINKE SKABERNE

logotip Knjižnice slepih in slabovidnih
Počitniške kapacitete

fotografija gradiča na Okroglem
100 izletov po Sloveniji

fotografija poti po gozdu
REVIJA RIKOSS

logotip revije Rikoss
Projekt INFORMATIZACIJA ZDSSS

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije skupaj s partnerjema MDSS Celje in Kranj izvaja projekt Informatizacija ZDSSS , ki ga sofinancira Minisrstvo za javno upravo iz Sklada NVO.

Več informacij o projektu
Projekt LETS

ZDSSS sodeluje pri projektu Erasmus+ LETS, ki temelji na inkluziji in enakih možnostih s prenosom znanja in izkušenj tečajev jadranja za slepe ali slabovidne iz Italije v Slovenijo. Pri projektu sodelujejo slepi in slabovidni iz Italije in Slovenije.
eBralec – sintetizator govora

logotip eBralec
Luč v temi

logotip oddaje Luč v temi Že več kot četrt stoletja vsako drugo nedeljo ob 19. uri na Radiu Ognjišče oddaja o življenju in delu slepih in slabovidnih, ki jo pripravlja in vodi naša članica Sonja Pungertnik
PSI VODIČI

Sklep o kriterijih za dodelitev psa vodiča slepih: SKLEP Pravilnik o vsebini preizkusa psa vodiča slepih: PRAVILNIK
SOFINANCERJI

Programe in delovanje sofinancirajo:

logo FIHO

logo Ministrstva za kulturo

logo Ministrstva za delo

logotip Ministrstva za javno upravo

logo Mestne občine Ljubljana
SPLETNA STRAN JE DOSTOPNA VSEM

logotip IZVD
Sledite nam