Tudi letos se je preko Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije organiziral vsakoletni tabor za slepe in slabovidne otroke ter njihove sorojence na Okroglem pri Kranju, ki je trajal od 27. junija do 2. julija 2021. Tabora se je udeležilo šestnajst otrok z različnih koncev Slovenije. Tudi sama sem letos priskočila na pomoč kot prostovoljka ter udeležencem tabora z veseljem pomagala pri izvajanju različnih aktivnosti in dejavnosti. V članku bom na kratko povzela vse aktivnosti in doživetja, ki smo jih skupaj z otroki pričarali in ustvarili tako, da si bodo bralci lažje predstavljali kaj takšen tabor pravzaprav otrokom prinaša in ponuja.

Prvi dan po prihodu smo se najprej odpravili do Save, kjer smo se na kratko osvežili, najpogumnejši pa so tudi zaplavali v ne kaj preveč topli vodi. Na obrežju Save smo poslušali glasbo, se igrali in pogovarjali o mnogih stvareh.
Po prihodu nazaj smo imeli kosilo, nato pa nas je v okviru čokoladne delavnice obiskal zelo znan slovenski slaščičar Gorazd Potočnik, ki je zelo poznan svetovalec restavracijam v Sloveniji in tujini. S seboj je prinesel tri vrste čokolade, in sicer temno, belo in mlečno ter tri različne prelive z okusi manga, črnega ribeza in maline. Imel je tudi pripravljen biskvit, piškote, karamelne kroglice in še veliko drugih dobrot, ki smo jih poizkusili v čokoladnem musu. Pričaral nam je ogromno nepozabnih in predvsem sladkih okusov čokoladnih dobrot, nad katerimi so otroci zelo uživali. Pred degustacijo je imel tudi kratko izobraževanje o čokoladi in njenih »skrivnostih«. Poleg treh različnih čokoladnih musov, smo poizkusili še kandirano pomarančo v piškotu prelito s temno čokolado in čokoladne kroglice z vinskim polnilom. Bilo je zares čarobno, saj smo se prepustili okušanju zelo kvalitetne čokolade in drugih dobrot, za katerimi se nam še danes pocedijo sline.

Po večerji smo organizirali kino večer, kjer so si otroci pripravili vstopnice, razdelili kokice in uživali v gledanju Kekca, čigar deželo smo obiskali naslednji dan. V Kekčevo deželo smo se odpravili že zgodaj zjutraj, saj smo vsi že nestrpno pričakovali snidenje z njim. V Kranjski gori nas je pobral Bedančev avtobus in nas po skrivni poti zapeljal do Kekčeve dežele. Najprej smo se ustavili pri Bedančevi koči, kjer smo s skupnimi močmi rešili Mojco in se skupaj z njo odpravili do Brincljeve hiške med drevesi. Na poti smo ponovno srečali Bedanca, ki pa smo ga odgnali s sovjim skovikanjem ter se napotili proti skrivnemu rovu do Kekčeve koče. Skupaj s Kekcem in Rožletom smo zapeli Kekčevo pesem, ki smo jo izbrali za himno letošnjega tabora. Vsi nasmejani in pozitivno razpoloženi smo se odpravili do Pehtinega laboratorija, kjer teta Pehta hrani na tisoče ščurkov in zelišč, s katerimi dela različne poskuse in zvarke. Pri njeni koči, so nam postregli s čajem in pecivom ter nas ob vragolijah Kekca in Rožleta nasmejali do ušes. Po končanem izletu smo se odpravili na pico in se zelo dobro okrepčali ter tako nabrali dodatne energije za napihljiv poligon, ki so nam ga pripelji tisto popoldne.

V nadaljnjih dneh smo prav tako imeli zelo pester program, obiskali smo Biotehnično šolo v Naklem, kjer so nam predstavili in dali na pokušino zelo veliko različnih zeli, zelišč in sadnih plodov. Izobrazili smo se o različnih vrstah rastlin, njihovih značilnostih in posebnostih po katerih jih lahko prepoznamo. Poleg izobraževalnih delavnic pa smo imeli tudi veliko delavnic, kjer smo ustvarjali različne izdelke kot so svečniki, zapestnice, risbe, letala, pobarvanke, ipd.

V sredo zvečer so otroci nastopali in v okviru programa »pokaži kaj znaš« predstavili različne sposobnosti. Nekateri so tako zapeli, zaplesali, drugi pripovedovali, vsi skupaj pa smo uživali in se nasmejali od srca. Naslednji dan smo imeli plesne delavnice, v sklopu katerih smo se učili plesne korake bachate in salse, ter se tako ob vročih ritmih latino glasbe zavrteli in odplesali v noč. Zadnji dan smo prejeli majčke tabora ter se na vsako podpisali in s tem dali taboru naš pečat, da se ga bomo vedno spominjali in ga tako ohranili v srcu.

Osebno menim, da je zelo pomembno, da se tovrstni tabori izvajajo in tako otrokom z okvaro vida omogočajo integrirano vključevanju v različne dejavnosti s svojimi sovrstniki. Še posebej pa so takšni tabori ključnega pomena z vidika osebne rasti in osamosvajanja ter učenja različnih življenjskih veščin. Marsikateremu posamezniku z okvaro vida je namreč ta možnost osamosvajanja odvzeta, vendar pa se moramo zavedati, da je izrednega pomena za samostojno in polno življenje teh posameznikov. Tudi sama sem v prvi vrsti hvaležna organizatorki Nastji Žlajpah, ki se je zelo potrudila in otrokom tudi letos omogočila udeležbo na taboru »Bomo zmogli, bomo JA!«, ter tako pričarala otrokom in nam prostovoljkam nepogrešljiv košček poletnega mozaika doživetij in vragolij.

Anja Uršič