Ljubljana, 25. oktober 2013 – V okviru projekta Knjižnica slepih in slabovidnih, ki ga izvaja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), se je odvijal strokovni simpozij o problematiki slepih, slabovidnih in ljudi z motnjami branja. Pomen sposobnosti za branje in drugih okoliščin, ki jih branje spremlja, so za razumevanje družbenega, socialnega in kulturnega položaja ljudi z okvaro vida ali motnjami branja, s strokovnimi prispevki predstavili mag. Tatjana Likar (zaradi bolezni je njen prispevek prebral Marjan Gujtman), dr. Marija Kavkler, dr. Milena Košak Babuder, mag. Roman Rener, Andreja Albreht in Alenka Sunčič Zanut. Svoje izkušnje in občutja ob slabovidnosti in slepoti sta obiskovalcem simpozija zaupala literat Mitja Čander in uspešen športnik ter nekdanji maneken Alen Kobilica.
Udeleženci simpozija
Pri ZDSSS so simpozij zasnovali z namenom ozaveščanja širše javnosti o vprašanjih slepote, slabovidnosti in motenj branja ter spodbujanja družbenega okolja k odprtemu dialogu, ki bo prispeval k boljšemu poznavanju področja. To je namreč nujno za uspešno integracijo slepih, slabovidnih ter drugih ljudi z motnjami branja v družbeno okolje. Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS, dodaja: “Namen predavanj na simpoziju je razumeti sedanji družbeni in socialni položaj slepih, slabovidnih in oseb z motnjami branja in izpostaviti vse, kar je še nujno postoriti, tako s strani države kot tudi v širšem družbenem kontekstu, za uspešno integracijo ljudi v družbo. Vedno znova se namreč potrjuje misel, ki pravi, da je neuk tisti, ki se odloči ostati v temi, zato želimo vseskozi izpostavljati pomen ozaveščanja ter izobraževanja.”
Tomaž Wraber
Knjižnica je pomemben povezovalni element
Za boljšo socialno vključenost so pomembne ustrezne knjižnične storitve. Na podlagi izkušenj drugih držav je bilo namreč ugotovljeno, da so te za tako specifično skupino uporabnikov lahko bolj učinkovite ob neposrednem sodelovanju splošnih knjižnic s specializirano osrednjo knjižnico za slepe in slabovidne. Storitve knjižnic, ki bi bile prilagojene za slepe, slabovidne in druge osebe z motnjami branja, pa trenutno niso zadostne. Knjižnice namreč zagotavljajo dostop do majhnega dela prilagojenih knjižničnih gradiv, prostori so neustrezno prilagojeni ljudem z invalidnostmi, primanjkuje pa tudi finančnih sredstev za razvoj tehnologij. »Projekt prenove knjižnice slepih in slabovidnih ter oseb z motnjami branja je na podlagi ugotovitev trenutnega stanja na tem področju izjemno pomemben, tako danes kot tudi v prihodnje. Zaradi višanja življenjske dobe in vedno več škodljivih vplivov na oči se bo namreč v prihodnje število potencialnih uporabnikov še povečalo. Prilagojene storitve knjižnic in knjižničnih gradiv bo zato potrebno še povečevati in poskrbeti, da bodo ta gradiva na voljo čim širši publiki. Je pa seveda za dolgoročno stabilno delovanje potrebno zagotoviti tudi dolgoročno stabilno financiranje,« je v svojem prispevku za simpozij zapisala mag. Tatjana Likar iz Ministrstva za kulturo.
Roman Rener, Tanja Petrič, Andreja Albreht, Alenka Sunčič Zanut
Branje je temeljna civilizacijska vrednota
Kakor so sklenili številni referenti, dostopnosti do branja ni moč razumeti le kot fizično dostopnost do prostorov. Ljudje z okvarami vida se namreč na vsakem koraku srečujejo z ovirami, ki kažejo na družbeno stanje in ki onemogočajo drugačnosti, da stopi iz teme. Zaradi tega je nujno, da na to stanje vseskozi opozarjajo tudi širšo družbo in obenem dajejo ljudem možnost, da jih sprejemajo z razumevanjem in podporo. »Branje predstavlja temeljno civilizacijsko vrednoto, ki bo vedno zahtevala napor, vendar pa omogoča tudi veliko svobodo pri spoznavanju sveta, domišljije in estetskih užitkov. Branje mi daje samozavest, občutek svobode ter suverenosti in hvaležen sem, da lahko danes kljub svoji slabovidnosti od knjig živim,« je dejal Mitja Čander.
Marjan Gujtman, Tanja Petrič, Milena Kavkler, Marija Kosak Babuder, Mitja Čander
Svojo izkušnjo soočanja s slepoto je na simpoziju zaupal tudi danes zelo uspešen športnik in nekdaj svetovno znani maneken, Alen Kobilica. Povedal je, da se veliko ljudi ob izgubi vida zapre vase, on pa je to stanje vzel predvsem kot izziv. »Že dobro četrto leto mineva, odkar sem izgubil vid. V tem času sem se moral naučiti veliko novih stvari. Kar je najbolj naporno v tem trenutku, je logistika. Že ko želim iti na trening, moram vnaprej natančno vedeti, kako bom do tja prišel, kdo me bo peljal, kdo me bo prišel iskat. Ugotovil sem, da so slepi in slabovidni veliko bolj organizirani kot videči in tega se skušam naučiti tudi jaz,« še dodaja Alen. Trenutno se intenzivno pripravlja za uvrstitev na paraolimpijske igre, ki bodo leta 2016 potekale v Rio De Janieru.
Alen Kobilica, Tanja Petrič, Aleksandra Surla, Marko Mikulin
