Ljubomir Daničič se je rodil 24. septembra 1955 v Podravski Slatini. Bil je dolgoletni član upravnega odbora Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Koper. V obdobju med letoma 2005 in 2009 je bil tudi podpredsednik ZDSSS.
Daničič je bil kot član upravnega odbora ZDSSS dolgo let zadolžen za spremljanje področja tehničnih pripomočkov, mobilnosti in psov vodnikov. Bil je član pogajalske skupine, ki je pripravljala predloge s področja tehničnih pripomočkov pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ravno tako je sodeloval v delovni skupini, ki je delovala v okviru Ministrstva za delo družino in socialne zadeve pri pripravi akta Dostopna Slovenija, v katerem so bili zbrani predlogi za boljšo dostopnost do komunikacij in grajenega okolja za invalide. Nazadnje je sodeloval v okviru delovnega telesa, ki je pripravljalo Pravilnik o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov pod okriljem Direktorata za invalide. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje je imel pomembno vlogo v Skupini izvedencev za dodeljevanje psov vodnikov slepih, kjer so se izrazile njegove bogate izkušnje s področja psov vodnikov, ki si jih je nabral kot dolgoletni uporabnik takega psa.
Levo oko je izgubil, ker je vanj priletel kamen iz skupine otrok, ki so se v bližini igrali. Takrat je bil v otroškem vozičku. Do 26. junija 1989 popoldne je še normalno videl na desno oko, potem pa mu je pri rezanju opeke z električno brusilko vanj priletel okrušek in zajela ga je tema.
Po nesreči si je relativno hitro opomogel. Leta 1990, natančneje 1. marca, je prišel v Škofjo Loko v Center slepih in slabovidnih na osnovno rehabilitacijo. Med rehabilitacijo se je moral odločiti za novo poklicno pot. Skupaj s strokovnim osebjem iz Centra slepih in slabovidnih se je odločil za študij informatike na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju kljub temu, da nikjer v Sloveniji ni bilo prilagojene računalniške opreme. Razumevanje so pokazali tudi profesorji na katedri za informatiko omenjene fakultete. Tam so že imeli izkušnje s slepim študentom, Janezom Mlačnikom. Tako se je septembra istega leta vpisal v prvi letnik višješolskega študija.
Do jeseni leta 1993 je študiral brez svoje računalniške opreme. V veliko pomoč mu je bilo študijsko gradivo, ki so mu ga na kasete posneli pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Ko se je spomladi leta 1991 prvič srečal z brajevim zaslonom, je začutil, da je to prava stvar za slepe, čeprav se mu takrat niti sanjalo ni, kako si bodo slepi s tem pripomočkom lahko pomagali. Srečo je imel, da je kot profesor matematike in računalništva takrat v centru že delal Boris Koprivnikar, ki mu je računalniško opismenjevanje slepih predstavljalo velik izziv. Skupaj z Magdaleno Krajnc sta tako za projekt Računalniško opismenjevanje slepih in slabovidnih dobila republiško nagrado za inovacije. S tečajem po omenjenem programu so začeli v jeseni 1991. Poskusna zajčka sta bila Sonja Pungertnik, takrat Pušnik, na povečevalniku Magic in Ljubo na brajevem zaslonu v okolju DOS.
Jeseni leta 1993 so končno uspeli opremiti delovno mesto zanj. Ta projekt je takrat veljal okoli štiri milijone tolarjev. Do maja leta 1994 je opravil vse izpite, ki jih brez računalniške opreme do tedaj ni mogel opraviti. Po rehabilitaciji in prekvalifikaciji je bil zaposlen kot programer informatik in organizator avtomatske obdelave podatkov v Agrariji Koper.
Zapustil nas je povsem nepričakovano v nedeljo, 29. julija 2012. Pogreb je bil v četrtek, 2. avgusta, na pokopališču v Predloki. Od njega so se poslovili številni sorodniki, prijatelji in sodelavci.
