Dandanes zdrav vid zahtevajo skoraj vsa opravila, od vsakdanjih pa do bolj zapletenih dejavnosti. Zato ne bomo nič kaj izvirni, če zapišemo, da je naša sodobna družba vsa čutila podredila vidu. Nekateri strokovnjaki to imenujejo okulocentrizem.

Ko nam vid začne pešati, se začenjamo teh podrobnosti zavedati. Nenadoma za nas predstavlja problem prav vse, od premajhnega napisa na hišnem zvoncu, obrazcev v uradih in bankah, televizijskih podnapisov, do besedil na računalniškem zaslonu. Slepi in slabodivni že leta živimo v tako organizirani družbo in vsak dan občutimo ovire, ki jih prinaša izguba vida.

Na pobudo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Mednarodne agencije za preprečevanje slepote (IAPB) je zato Organizacija združenih narodov drugi četrtek v oktobru proglasila za svetovni dan vida.

In s kakšno popotnico v ta teden vstopa Slovenija? O stanju vida slovenskega prebivalstva imamo zelo malo relevantnih podatkov. V Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) je vključenih približno 4.100 članic in članov. Glede na študije WHO in izkustvene ocene stroka trdi, da je pri nas ljudi s hujšimi okvarami vida vsaj od 8 do 10 tisoč, ob upoštevanju nekoliko širših ocen pa je teh ljudi morda vsaj še enkrat toliko. Že od julija 2000 je v veljavi »Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva«, ki določa vodenje Registra slepih in slabovidnih. A tega registra pri nas ni, saj po naših podatkih Ministrstvo za zdravje doslej za to ni namenilo nobenih sredstev.

Slovenija je bila med državami, ki so leta 1997 v Ženevi z aklamacijo sprejele tudi akcijo Vision 2020 – The Right to Sight. Namen akcije je bil preprečiti vse oblike izgube vida, ki se jim je mogoče izogniti. O akciji doslej pri nas še nismo zasledili prav veliko, čeprav je v svetu pokazala izjemne rezultate in pomagala prihraniti ogromne vsote denarja. Letos smo na osrednji svetovni strokovni konferenci o slepoti in slabovidnosti slišali podatek, da skupni stroški, ki jih na svetu povzročijo izgube vida, znašajo kar tri milijarde dolarjev. Bi bilo morda vseeno dobro, da se tudi naša država dejavno vključi v akcijo Vision 2020 in skuša kaj storiti?

Še vedno pa je možno storiti marsikaj, tudi ko je vid nepopravljivo okvarjen ali pa ga sploh ni več. Ozaveščanju o tem je namenjen 15. oktober, mednarodni dan bele palice. Delna ali popolna izguba vida človeka izrine na družbeni rob, razen če ga družba ni pripravljena s celovito rehabilitacijo naučiti novih življenjskih veščin, ki ga lahko vrnejo v življenje. Kdor je v stiku s slepimi in slabovidnimi, se zaveda krutosti te resnice.

Žal se večina temu spoznanju izmika. Žal tudi večina naših politikov. Kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da je celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih že tri leta povsem jasno zapisana v 23. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v praksi pa je še ni mogoče uveljaviti? Kako je možno, da smo slepi in slabovidni na lastno pobudo, skupaj s tiflopedagoško in oftalmološko stroko napisali strokovni program celovite rehabilitacije, ki ima tudi vso strokovno podporo, v praksi pa se pojavljajo vsak dan nove birokratske ovire za njegovo uresničitev? In to ob dejstvu, da je vsaka rehabilitacija ali preprečitev nekega invalidnega stanje investicija, ki se neštetokrat povrne.

Ponovno moramo na glas povedati:

1. da je zdaj že dobra tri leta uzakonjena celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, ki pa je zaradi izmikanja Ministrstva za zdravje v praksi še vedno ni mogoče uveljaviti;
2. da nam država omogoča zelo malo za naše vsaj deloma neodvisno življenje nujnih medicinsko tehničnih pripomočkov, ki jih slepi in slabovidni v državah z nam primerljivim standardom dobijo brez težav;
3. da je nujno urediti finančne in tehnične možnosti za vodenje registra slepih in slabovidnih, kot to že 11 let nalaga zakon;
4. da je nujno čim prej začeti postavljati program sistematične kontrole vida vseh državljanov, s posebnim programom za rizične skupine, kar bo znatno zmanjšalo naraščanje slepote in slabovidnosti in z njima povezanih velikih stroškov;
5. da je nujno, da začne Republika Slovenija v praksi uresničevati vse svoje deklarativne opredelitve za enakopravno dostopnost ljudi z okvarami vida do vseh družbenih dogajanj od izobraževanja do zaposlovanja, kulture in drugih področij.

Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS