Ljudje s posebnimi potrebami oz. hendikepom so vso znano zgodovino povezani z umetnostjo kot njeni ustvarjalci, izvajalci, prenašalci ali uporabniki umetniških del. Prenekateri poznavalci umetnosti pravijo, da so mnoga velika umetniška dela nastala iz trpljenja. Bodisi trpljenja, ki izhaja iz prikrajšanosti, bodisi trpljenja, ki izhaja iz hrepenenja po nečem, kar takrat ni dosegljivo. Umetnik to lahko doživlja pri sebi ali v okolju in to doživljanje izrazi skozi umetniško stvaritev. Če dobro premislimo, je to izražanje nečesa, kar v večinski družbi ne dosega običajnega, normalnega in je v bistvu obrobno, marginalizirano, diskriminirano, boleče, ali idealizirano kot nadčloveško. Prav to pa ljudje s posebnimi potrebami doživljajo vsakodnevno, saj proti svoji volji bivajo v tej obrobni stvarnosti. Potemtakem bi lahko sklepali, da so ljudje s posebnimi potrebami v najboljšem položaju za umetniško ustvarjanje. Kako to, da potem ni večjega števila ljudi s posebnimi potrebami med slavnimi umetniki?

V zborniku Umetnost in hendikep poskušajo avtorji prispevkov vsak na svoj način, s svoje perspektive predstaviti razmerja med umetnostjo in hendikepom in odgovoriti na številna porajajoča se vprašanja.

Do zbornika lahko dostopate na TEJ POVEZAVI.