Skoraj vsako slovensko mesto ima svojo pohodniško goro, vsaka naša vas pa ima vsaj eno ali več lepo urejenih sprehajalnih poti. Tudi v neposredni bližini naše vasi je kar nekaj možnosti za daljše ali krajše sprehode po naravi. Le-te so sedaj v času omejitve gibanja zaradi korona virusa in lepega vremena zelo dobrodošle.
Ena od možnosti mi je še posebej pri srcu in zelo blizu mojega doma. To je slikovita in lepo urejena Machova učna pot speljana po dolini Slatenskega potoka pod Machovim hribom od Malega do Velikega Slatnika pod Gorjanci pri Novem mestu. Polna je pridiha zgodovine, mističnosti, anekdotičnosti in naravnih posebnosti, je pa krožne narave in lepo označena. » Društvo Machova dediščina pod Gorjanci« jo je avgusta 2015 s skupinskim vodenim pohodom predalo v uporabo. Od tedaj dalje vsaj dvakrat letno organizira vodene pohode s preko sto udeleženci. Machova pot ni dobila ime po rastlini pač pa po Johannu Machu, humanistu in naravoslovcu, Nemcu z Moravskega, ki je kupil graščinico leta 1862 na Velikem Slatniku. Bil je oče svetovno znanemu znanstveniku Ernstu Machu, matematiku, fiziku in filozofu. Po njem je imenovano Machovo število, ki se običajno uporablja za opis hitrosti nadzvočnega leta.
Celotna pot je dolga 9 km in jo prehodimo s postanki vred v treh do štirih urah. Označena je s stilizirano rumeno sliko nočnega metulja-sviloprejke Jamamaja v rumenem krogu. Ta znak je bil izbran, ker je Johann z Japonske dobil to sviloprejko, ki se hrani s hrastovim listjem, in jo je gojil v svojem gozdu nad Slatenskim potokom. Žal mu projekt ni najbolj ekonomsko uspel, se je pa metulj od tu razbežal po Evropi in se tudi obdržal. Pretežno hodimo po gozdu, številne informativne table pa nas seznanjajo z bogato zgodovino teh krajev, opozarjajo na naravne posebnosti in burijo domišljijo z legendami ter pravljičnimi elementi. Tura poteka večinoma po ravnem in ni zahtevna, tako je primerna praktično za vsakogar, tudi za najmlajše. Sprehod lahko zaključimo tudi prej , saj ima celo pet možnih bližnjic, tako si izberemo sebi primerno dolžino. Klopce nam omogočajo počitek, umiritev in klepet, pa še malico povrhu. Leseni mostički nudijo varen prehod na drugo stran vodne struge.
Oglejmo pobliže nekatere zanimivosti te sproščujoče poti.
Tičkov mlin je deloval skoraj do konca 20. stoletja in je mlel na kamne. Gospodar Pepi je naredil in vzdrževal mlinščico, to je umetno strugo do mlina, dolgo 500 metrov, ker je padec Slatenskega potoka zelo majhen. Sedaj je ta struga suha in jo uporabljamo kot stezo.
Slatenski potok, ki se čudovito vije v številnih meandrih, ob katerih hodimo, ima kar sedem pritokov, studenčkov z zgovornimi imeni na primer: Mrzliček, Angelski studenec, Rakec, Mišja pzdica itd. Posebnost obrežja so tudi glavate vrbe.
Pri Angelskem studencu s pozornim pogledom v breg odkrijemo skalnega pračloveka iz davnine, ki bdi nad dogajanjem v dolini in motri s kamnitim pogledom okolico bistrega in živahnega izvira. Dobil je ime Čuvar reda in miru. Studenec pa je tako dober in prijetno hladen, da bi ga še angelci pili. Tu, kot tudi na nekaterih drugih točkah, so postavljene masivne klopce, ki omogočajo, da si oddahnemo in sprostimo, ali meditiramo, prisluhnemo različnim glasovom narave, vetra, žuborenju vodotoka in zvonenju zvonov v daljavi.
Veliki studenec priteče izpod skalnega previsa z levega brega. Njegovo vodo so vaščani Velikega Slatnika zajeli v lokalni vodovod, ki pa je sedaj opuščen, ker je mestna občina Novo mesto oskrbo z vodo rešila drugače. V bližini so tudi mokrišča in topli izviri, slatine, po katerih sta obe vasi dobili tudi ime. Na desnem bregu pa sta še dva izvira, tako se znajdemo na sotočju treh studencev. Na tem mestu, ki je pod vasjo, je dovolj prostora za srečevanje ob različnih priložnostih, primeren pa je tudi za piknike. Aktivni člani društva so prostor okrasili nekoliko pravljično z lesenimi gobicami, zajčki, lisičko, sovami ipd. Pod skalnim previsom je z nadstreškom zaščiten star lesen voz s košem, ki je v božičnem času pridružen jaslicam, v velikonočnem času pa so na njem lesene kokoši in pirhi prav tako leseni.
Od tod nas pot vodi nekoliko navkreber skozi gozd do naravne vrtače s skalnim spodmolom, ki je imenovan Trdinovo okno. Tu je v toplih poletnih nočeh večkrat prespal Janez Trdina na poti na Gracarjev turn k prijatelju Rudežu ali pa od tam domov v Novo mesto. Pri njem je imel svojo sobico in je kar nekaj bajk in povesti o Gorjancih napisal tamkaj. Tu smo približno na pol poti.
Nadaljujemo do ceste, ki povezuje Hrušico in Veliki Slatnik, kjer se ustavimo ob cerkvi Žalostne Matere Božje in nekaj trenutkov posvetimo spominu na Johanna in Josephino Mach, ki tu počivata. Grob je obnovil Zavod za varstvo kulturne dediščine. V bližnji vaški gostilni Pri poniju si lahko privoščimo kavico, kak drug napitek ali celo topel obrok.
Malo naprej od gostilne je nekdaj stala Machova graščina. Kdo bi si mislil, da je tudi v tem idiličnem okolju pod Gorjanci med počitnicami Ernst Mach snoval svoje poskuse s področja fizike. Od graščine je ostal samo del hleva, portal graščine pa se nahaja v Gostilni Vovko v vasi Ratež.
Pot nas vodi z Velikega Slatnika v vas Križe, kjer na steni gasilskega doma velik zemljevid kaže, kje smo in kam naprej. Po stezi čez travnik za domom krenemo proti gozdu. Mimogrede vržemo pogled na zakleti oreh, ki nekoliko stran od steze komaj še životari. Ta nas spomni na nesrečno ljubezensko zgodbo Ernstove sestre Vilhelmine, ki jo domačini po izročilu povedo takole:
Lepo grajsko gospodično je pod tem orehom zapeljal postaven domačin, grajski oskrbnik. Ko je za to zvedela njegova žena, je posredovala pri graščaku Johannu, da bi se zadeva končala. Ta korak ni bil uspešen, zato je odločna »Podgurka« pisala Ernstu Machu na Dunaj, da naj naredi red. Ernst je zadevo rešil tako, da je sestro Vilhelmino odpeljal v samostan na Dunaj, oskrbnika pa je odpustil in ga poslal nazaj k ženi.
Na ta oreh so vezane še druge dogodivščine in usodne zgodbe, ki jih je nekaj povzel Janez Trdina v Bajkah in povestih o Gorjancih.
V tem razmišljanju se povzpnemo do najvišje točke naše ture, to je 249 m nad morjem, z razgledom na vas Križe in Veliki Slatnik z lepo kuliso Gorjancev v ozadju. Zadnja tretjina poti pa je spodbujevalka domišljije otrokom, saj so na različnih skalnatih predelih skrite: škratova lekarna, škratov zimski dvorec in palčkov grad. Škratje in palčki pridno opravljajo svoje gozdne naloge in jih običajno ni doma. Kadar pa so organizirani večji pohodi, se zgodi, da v lekarni pustijo » kačjo slino«, » jägermeistra« ali »borovničke« za odrasle, otroci pa zase najdejo kaj sladkega. Škratovo uho je vraščeno v zanimiv gaber, kjer mu lahko zaupamo skrito željo, ki je drugi ne smejo slišati, da se bo lahko izpolnila. Srečamo se tudi z jazbečevim domom, ki ima kar nekaj izhodov.
Zanimiva je prav tako razgledna točka, ki je v nasprotju s pričakovanji na dnu dolinice s pogledom na obdelane njive, cvetoče travnike, na vas Potov vrh in seveda na našo jugovzhodno mejo Gorjance v ozadju.
V tem zadnjem delu naletimo še na eno mokrišče, ki je naravni čistilec voda. Tu se zadržujejo race, čaplje in včasih tudi kakšna štorklja, saj je hrane za te požrešneže kar obilo. V sušnem obdobju je sicer manj vlažno, čeprav ga napaja studenec Lisičnik, ki izvira pod lisičino, domom zvitorepke.
Zadnje igrišče za otroke je še pri Palčkovem gradu, ki je hkrati plezališče in skrivališče, z ene strani pa spominja na pomanjšani Triglav. Od tod je le še nekaj minut hoje do naše izhodiščne točke pod gostilno Štefan, kjer smo zašpilili pohodno klobaso.
Domačini v posameznih letnih časih, ki dobro poznamo ta gozd, skrenemo malo s poti, da si naberemo številnih gozdnih dobrot: od jagod, borovnic, različnih gob, bezgovega cvetja, malin, kostanja do zdravilnih zelišč. Nekaj tega najdemo že ob sami poti, na vmesnih travnikih lahko na paši presenetimo srne in zajčke, z dreves pa nas radovedno opazujejo veverice.
Naj povem še to, da je bilo Društvo Machove dediščine pod Gorjanci povabljeno na mednarodni simpozij o industrijski dediščini na Reko maja leta 2016, kjer so člani uspešno predstavili svoja dognanja o življenju družine Mach na Dolenjskem na zadovoljstvo številnih magistrov in doktorjev znanosti. Predsednik društva Marjan Hren je o tem napisal celo knjigo z naslovom »Slatenska dolina in Machova dediščina pod Gorjanci«, ki nas vodi po tej poti na zanimiv način.
Novo mesto, 4.5.2020 Vincencija Skube