Umetniška roka narave skozi vse leto tke pisano in toplo blago za oblačenje letnih časov. Najlepše nežne zelene barve izbira na pomlad, jeseni pa si privošči mnogo rdečih odtenkov ob rumeno oranžnih prelivih, ki jih še poudarijo. Novembra in decembra, ko so dnevi vse krajši in je sonca vse manj, ker ga dolgotrajne megle skrivajo našim očem, nas vseeno vleče na sveži zrak, da se razgibamo, okrepimo in nadihamo.
Tako sva se s soprogom v času razsajanja korona virusa ponovno odpravila na krajši pohod, strogo v mejah naše občine. Za cilj sva si izbrala Mehovski hrib, krajše Mehovo. Nahaja se na obronkih Gorjancev nad vasjo Podgrad. Ime vasi je dovolj zgovorno in namiguje na grad, ki je na tem strmem griču nekoč stal, o čemer pričajo na vrhu še skopi ostanki zidov. Nekdaj je služil tudi kot točka kresnega telefona za oznanjanje turške nevarnosti deželi kranjski, saj je z njega videti daleč naokoli, čeprav je le 571 metrov nad morjem.
Eno od izhodišč za vzpon je v Jurni vasi, ki je od Novega mesta oddaljena slabih 12 km. Do tja pridemo po regionalni cesti, ki vodi v Metliko, in se po 10. km pri Koroški vasi odpeljemo desno in sledimo smerokazu Jurna vas. Tam gremo naravnost mimo cerkvice in po kakih 100 metrih parkiramo na desni strani pred razcepom, kjer na levi vidimo mizarski obrat r. Od tu se peš podamo po asfaltni cesti desno mimo prometnega znaka za konec vasi kakšnih 200 m do križa, kjer je tudi obvestilna tabla s kratkim opisom Mehovega, njegove zgodovine in podobno. Tu se začne najina pot po kolovozu rahlo navkreber mimo dveh domačij. Pred nama je približno uro in četrt zmerne hoje, ko bova premagala 300 metrov višinske razlike. Sedaj že vidiva malo levo pred sabo najvišjo vzpetino: to je najin cilj, ves porasel z gozdom. Nadaljujeva po travnati poti rahlo navzdol ravno v gozd, ne skrenemo ne levo ne desno. Spotoma pozdraviva prijazne sivke, rjavke ter šeke na paši, ki se radovedno ozirajo. Po dobro uhojeni, vzpenjajoči se kolovozni gozdni stezi občudujeva raznolikost čudovite narave. Zeleni napis Mehovo na leseni deščici s puščico naju prepriča, da sva še vedno na pravi poti. Prisluškujeva svojim korakom, melodiji padanja kapljic stopljenega ivja, ki počasi izginja s krošenj dreves, in v listju opaziva tudi kakšno izstopajočo dozorelo gobo. Spomladi tu lahko najdemo mladike bljušča, ki si ga okusno pripravimo podobno kot šparglje. Že naletiva na asfaltno cesto in greva po njej levo kakih dvajset metrov, nato pa desno v gozd naprej po stezi. Oznake so res bolj redke, je pa steza dobro vidna. Kmalu se pred nama zopet pojavi asfaltirana cesta. Tik pred njo vidiva na drevesu na desni deščico z napisom MEHOVO DIREKTNA, kar pomeni, da greva preko ceste med dvema zoranima njivama in travniki po malo manj zaznavni stezi kakšnih sto metrov navzgor v gozd. Ker sva se že kar nekaj dvignila, se pojavi megla in seveda tudi spremljajoča zimska pravljica okraskov iz zmrznjenih ledenih kristalčkov na grmovju, vejah in redkih ostankih listja na njih. To krasoto občudujeva v tišini. Klanec je čedalje hujši, nogo prestaviva, malo zdrsneva nazaj, in ponoviva vajo z drugo nogo. Vlažna steza naju prisili na previdno in počasno napredovanje. Tako prispeva do skalnatega področja, torej sva že blizu želenega uspeha, saj sva na razpotju. Desno naju pripelje pot do jeklenice s klini, kar pomeni resno plezanje čez 10 m visoko skalno steno, ki se konča tik pod vrhom. Preplezala sva jo že poleti v toplem in sončnem vremenu, tokrat pa ne tvegava, ker je mokro pa še spolzko povrhu. Vrneva se nazaj in po levi stezi prideva na isto mesto, kamor pripelje vzpon preko stene. Na vrhu naju namesto lepih razgledov po mehko valujoči in nežni dolenjski pokrajini s hribčki in grički pričaka morje megle. Soprog, ki je optimist, pravi:« Tudi prav! Bodo pa še oči počivale«. Vsedem se na eno izmed klopic in v nahrbtniku poiščem zasluženo okrepčilo. Mož se zaposli z administracijo: Vpiše naju v knjižico obiskov, v spominski dnevnik pa pritisne štampiljko. Ko si oddahneva in opomoreva, se malo sprehodiva po skromnem vrhu, ki je v resnici kup ruševin nekdanje mogočne grašćine. Najprej proučiva pločevinasti kompas s smermi in razdaljami do posameznih vrhov ali mest. Triglav je le 127 km daleč po zraku, Zagreb pa 60 in Trdinov Vrh 9 km). Zvedavost naju pripelje do informativne table, kjer je predstavljena krajša zgodovina in pomembnost tega porušenega gradu. Tu jo le na kratko povzemava:
Grad so sezidali verjetno grofje Višnogorski v 12. stoletju, nato je zamenjal številne lastnike in zakupnike. Večkrat so ga napadali tudi Turki, a ga niso nikoli osvojili. Med kmečkimi upori pa je grad podlegel tlačanom, ki so ubili družino Mindorferjev, objekt pa opustošili in razdejali. Kmalu so ga obnovili in ponovno naselil. Lastniki Paradeiserji so leta 1657 grad zapustili in se preselili v novega na Ruperč vrhu, bliže Novemu mestu. Valvasor ga je leta 1679 naslikal za svojo Slavo vojvodine Kranjske, še ponosno stoječega. Leta 1848 so bile ohranjene le mogočne grajske razvaline, ki so jih kasneje uporabili za gradnjo šole, obnovo cerkve in župnišča v Podgradu ter nove božjepotne kapele v Vinji vasi.
Še nekaj zanimivosti o grajskem posestvu skozi zgodovino:
-Leta 1468 so v gradu ustanovili deželno sodišče, ki je imelo sicer največ opravka s preganjanjem čarovnic.
-V času Turških vpadov so leta 1520 vzpostavili vojaško poštno mrežo iz Karlovca do Ljubljane, pri tem pa je bila ena od izhodiščnih točk prav Mehovo. Za vzdrževanje le-te so uporabljali sle tekače, konjenike in redne kurirje.
-Grajsko posestvo je bilo zelo veliko z obsežnimi gozdovi, polji in vinogradi. Skozi čas so zakupniki na posestvu zgradili glažuto, parno žago, gozdno železnico, fabriko (lesna tovarna) in žago na Gorjancih, toda nič od tega ni ohranjenega iz različnih vzrokov.
– Studenec na Gorjancih in planinska koča prav tam z imenom Gospodična je povezan z ljudskim izročilom o grajski gospe z Mehovega. S pitjem studenčnice se je pozdravila in tako pomladila, da je lastni soprog ni prepoznal in je vprašal: «Kdo pa je ta lepa gospodična?« To izročilo je uporabil Trdina v eni od svojih Bajk in povesti o Gorjancih.
Prebereva še Aškerčevo pesem z naslovom »Tlaka«, ki je precej obsežna saj ima 19 trivrstičnih kitic.
Prva zveni: Stoji tam Mehovski grad, oj, stoji:
na oknu pa Baltazar Mindorf sloni,
baš vstal je iz pernice mehke….
V nadaljevanju opisuje, kako se graščak pritožuje, da kmetje še ne opravljajo tlake in jim grozi z biči. Kmalu pa pridejo trume tlačano. ki napadejo in osvojijo grad ter se grobo maščujejo grajskii družini.
In verzi končujejo pesnitev: Tam v senci kraj njive sod vina leži:
dolenjca pijo vsi iz grajske kleti,
pijo in pojo mi veselo.
Čas je že, da se spustiva nazaj v dolino, pa ne po isti poti. Kreneva po položnejši, ki je bila vsaj deloma običajen dostop do mogočne zgradbe, proti lepi vasici Podgrad. Pri prvih hišah zavijeva na desno. Ko zmanjka asfalta, sva na kolovozu, ki naju po nekaj deset metrih spet privede do asfaltne ceste. Po njej zavijeva navzdol in kmalu desno presekava cestni ovinek. Od tu še nekaj deset korakov po asfaltu in na levi zagledava znano tablo na drevesu z napisom MEHOVO DIREKTNA, kjer sva pri vzponu krenila po stezi mimo njiv. Zdaj pa se po že prehojeni poti vračava na izhodišče. V Jurni vasi pa naletiva še na simpatičnega ponija, ki se pritožuje, da frizerji ne delajo zaradi pandemije, in mu griva zastira pogled. Tako je bil meglen in turoben dan za naju kljub vsemu lep in navdihujoč.

V Novem mestu, 8. decembra 2020 Vincencija in Egidij Skube