Ljubljana, 7. novembra 2015 – Na današnji dan, pred 95 leti, je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, pravni predhodnik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), ki je tako najstarejša slovenska invalidska organizacija. V vsem tem času je organizacija primarno skrb namenila prizadevanjem za izboljšanje življenjskih razmer in lažje vključevanje ljudi z okvarami vida v družbeno okolje. Danes ZDSSS sestavlja 9 Medobčinskih društev slepih in slabovidnih, v katere je včlanjenih 4000 slepih in slabovidnih. Svoj jubilej je ZDSSS obeležila s slavnostno skupščino, ki je potekala v Domu oddiha na Okroglem pri Kranju. Zbrane goste so nagovorili Ivo Železnikar, član skupščine ZDSSS, Sonja Pungertnik, Slovenka leta 2014 in Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS. Člani skupščine so ob 95-letnici ZDSSS sprejeli tudi poslanico vodstvu zakonodajne in izvršne oblasti, ministricam in ministrom Vlade RS, poslanskim skupinam DZ RS in slovenski javnosti.
Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS
»95-letna tradicija predstavlja zagotovilo, da se bo naša organizacija tudi v prihodnje uspešno odzivala na vse okoliščine, s katerimi se bo soočila. Te pa niso in ne bodo preproste. Globalizacija, ki je že tu, od nas zahteva povezanost, enotnost in solidarnost pri iskanju novih pristopov k reševanju izzivov časa. Sporočilo naših ustanoviteljev je, da se moramo najprej vprašati, kaj lahko organizaciji damo, šele nato, kaj lahko od nje dobimo«, je v nagovoru zbranim poudaril Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS.
Sonja Pungertnik
V poslanici, sprejeti ob 95-letnici ZDSSS, člani skupščine ugotavljajo, da se položaj slepih in slabovidnih pri nas ne izboljšuje. »Najhuje je, da naša država ne uresničuje lastnih zakonskih določil. Tu je vsekakor najpomembnejša že sedem let uzakonjena pravica do celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih, ki je upravičenci še vedno ne morejo uveljaviti. Poleg tega pa RS nima registra slepih in slabovidnih, skoraj nič se še ni zgodilo za uveljavitev Marakeške pogodbe v naši avtorski zakonodaji, oskrba z medicinsko tehničnimi pripomočki za slepe in slabovidne je precej slabša kot v številnih revnejših državah, zaposlenih slepih ali slabovidnih je vsak dan manj,« še izhaja iz poslanice. Ivo Železnikar, član skupščine ZDSSS pa ob tem izpostavlja tudi pomembno vlogo ZDSSS pri zagotavljanju ustreznih pogojev za življenje in delo ljudi z okvarami vida: »Ustvarjanje pogojev za usposabljanje in učenje našega članstva je bila in mora ostati temeljna naloga naše organizacije in ZDSSS mora pri tem ustvarjati pogoje za nadgradnjo teh programov, saj je znanje trdna naložba za prihodnost.«
Silva Pregl, Niko Šket, Ivo Želenikar, Sanja Grobovšek
Zbrane pa je nagovorila tudi Sonja Pungertnik, Slovenka leta 2014, ki meni, da je »prihodnost naše organizacije v precejšnji meri odvisna od naše sposobnosti dopuščanja in združevanja različnosti. Ne smemo pozabiti, da nas druži le ena življenjska okoliščina, to je delna ali popolna izguba vida. Vsekakor zadosten razlog za skupno pot in skupne cilje, saj ta okoliščina vpliva na vsa področja našega življenja. Toda, vsak od nas je še mnogo več kot le slep ali slaboviden posameznik. Živimo vsak svoje zasebno življenje, prihajamo iz različnih okolij, v družbi imamo različne vloge, prizadevamo si za različne cilje, v sebi skrivamo različne talente in sanjamo različne sanje. Kot taki tvorimo organizacijo, ki je mnogo več kot le v aktih zapisana struktura. Tudi družba nas, hočemo ali nočemo, vedno vidi kot posameznike, ki pripadamo isti skupini. Tako je uspeh vsakega posameznika naš skupni uspeh in poraz vsakega posameznika naš skupni poraz.«
Metka Pavšič in Miro Božič